Skala in balvani, morda tudi OI v Tokiu

Resda so letos oči slovenske javnosti ob tradicionalnem sklepnem dejanju sezone težavnostnega svetovnega pokala v športnem plezanju v kranjski dvorani Zlato polje uprte drugam, v Janjo Garnbret in Domna Škofica, a kljub temu to ne skali dejstva, da je najuspešnejša domača tekmovalka v zgodovini te preizkušnje Mina Markovič, ki si je konkurenco pokorila tudi na prejšnjih dveh izvedbah.

Skupaj ima v žepu že štiri kranjske zmage (še v letih 2009 in 2012), kar jo po uspešnosti uvršča povsem na vrh, ob bok slovite Francozinje Liv Sansoz, ki pa je bila, kar se zdi skoraj neponovljivo, najprepričljivejša celo štirikrat zapovrstjo, med letoma 1997 in 2000. »Prvič sem pred kranjskim občinstvom nastopila leta 2004, kar nekaj vode je že preteklo od tedaj, kljub vsemu pa mi plezanje ostaja pri srcu in v steni še uživam,« poudarja Ptujčanka, ki je v sredo dopolnila 29 let.

Letošnje sezone ni izpeljala v celoti, odbrala je zgolj posamezne preizkušnje, toda svoje odločitve ne obžaluje. »Ravno obratno, prej čutim nekakšno veselje, da sem se odločila tako. Prepričana sem tudi, da je to, da sem izpustila kakšno tekmo v začetku leta, ko stvari še niso bile optimalne, ena mojih najboljših potez doslej. Ni pa šlo vse v to smer izključno po moji krivdi, kajti želje in motivacije ni manjkalo, toda zaradi logističnih zapletov vsega ni bilo mogoče izpeljati po načrtih,« se začetka sezone spominja Mina, ki bo krono najboljše težavnostne plezalke predala debelo desetletje mlajši reprezentančni kolegici Janji Garnbret.

Kako naprej? Se bo vrnila v polni pogon ali bo nadaljevala s »polovičnim delovnim časom« kakor v tej sezoni? »Ena glavnih motivacij mi je zdaj skala, tudi tam bi rada kar največ plezala in poskušala oboje optimalno kombinirati. Na steni sem dosegla že zelo veliko, nekaterih letošnjih tekem sem se udeležila, ker sem začutila, da se res želim nanje pripraviti in na njih kar najbolje tekmovati. To mi je po vseh teh letih predstavljalo neke vrste nagrado in nov izziv,« pojasnjuje dolga leta vodilna predstavnica vražjih Slovenk, ob bok katere lahko postavimo Martino Čufar (Potard), Natalijo Gros, Majo Vidmar in prej ali slej tudi Garnbretovo.

V njeni vitrini je premalo prostora za vse, kar je (že) dosegla v karieri. »Veliko je skupnih lovorik in posamičnih zmag, v veselje mi bo, če bom primaknila še kakšno, če se bom seveda še udeleževala svetovnih pokalov. Že zelo dolgo se nisem preizkusila tudi v balvanih, vem, da gredo v povsem drugo smer, toda opcije puščam odprte. Zagotovo pa ostajam v plezanju. Do olimpijskih iger v Tokiu? Bomo videli. Tekmovalno morda ne, v plezanju pa zagotovo,« se je v prihodnost ozrla Markovičeva in razkrila še čarobno formulo vražjih Slovenk.

»Vsem sta nam skupni strast in ljubezen do tega športa, pa tudi motivacija, želja in predanost, da sledimo svojim ciljem. Če si nekaj zastavimo, potem to poskušamo tudi uresničiti. Druga drugi smo in smo bile dober zgled za to, kaj je mogoče doseči, tudi v obdobju, ko so bile razmere še nekoliko slabše. Dobri nasveti gredo iz ene generacije v drugo in verjamem, da bo tako tudi v prihodnje. Sama sem jih kar nekaj dobila pri Martini in jih v podobnem duhu tudi predajam naprej,« je pojasnila izkušena članica ŠPK Plus.