Škofic je meril visoko, povsem na vrh pa ne

Ljubljana – Vražje Slovenke, kot se je prijel vzdevek zmagovite »verige« naših športnih plezalk na čelu z Martino Čufar Potard, Natalijo Gros, Majo Vidmar, Mino Markovič in po novem Janjo Garnbret, so dobile moško konkurenco. Domen Škofic je postal prvi slovenski lastnik globusa za zmago v težavnostni sezoni svetovnega pokala.

Lani je Škofic v Puursu vpisal krstno zmago in skladno s športno filozofijo, ki temelji na postopnosti, je želel letos storiti korak naprej. Že sredi avgusta je presegel cilje, saj je imel v žepu tri zmage na klasičnih evropskih prizoriščih – v Chamonixu, Briançonu in Imstu. Izjemna stalnost ga je popeljala v položaj, ko se mu je začela nasmihati celo končna krona, ki je pred sezono med cilji ni bilo. V skupni razvrstitvi si je namreč obetal mesto v elitni trojici, ne pa povsem na vrhu. Po SP v Parizu, na katerem je obtičal tik pod stopničkami, se je nakopičil pritisk nanj, a mu je z mirno glavo kljuboval do zadnjega – do drugega mesta pred domačimi navijači v Kranju.

Postavil je svojevrsten mejnik, saj je postal prvi Slovenec z globusom v moški konkurenci, pred tem je bil najuspešnejši Klemen Bečan leta 2008 – peti. »Pred kranjsko preizkušnjo nisem nič preračunaval, to ste počeli novinarji. Vseeno sem bil živčen, sploh pred sobotnim delom sem imel veliko tremo, celo večjo kot pred nedeljskim finalom. Vseeno sem znal izprazniti glavo in sproščeno odplezati vse faze tekmovanja. Pri tem mi je obilno pomagala tudi podpora s tribun, upam, da bo tudi naprej tako, prostora za vse, ki bi si želeli priti, je premalo, morda bi bilo treba povečati dvorano v Zlatem polju,« je smeje komentiral najboljši težavnostni plezalec sezone.

Njegova srčna izbranka Janja Garnbret je osvojila celo dva globusa. »Podžigava se itak vedno, še neka dodatna motivacija za oba je bila, da nama skupaj uspe. Je bilo pa potrebno že zelo brzdati to željo, da ne bi postala prevelika in da ne bi namesto spodbude ustvarila pritiska,« poudarja 22-letni Gorenjec, ki mu zmaga v Kranju ostaja izziv za prihodnje sezone. »Drugi pa je zmaga na SP,« pristavi neskromno. Glede na to, da je težavnostno formo izpilil do potankosti, bo odslej nekaj več pozornosti namenjal tudi balvanskemu plezanju: »Moj še neuresničeni cilj je spraviti pod streho celotno sezono balvanskega svetovnega pokala, upam, da se mi posreči že v prihodnji sezoni.«

Po koncu sezone svetovnega pokala ga prihajajoči konec tedna, ravno tako v Kranju, čaka še finale DP, v katerem je po treh tekmah ravno tako še neporažen in mu novo lovoriko teoretično lahko spelje zgolj še Urban Primožič, ki se poslavlja od aktivnega plezanja. Si bo po zaključku tekmovalnega leta spet privoščil kak »zasebni« podvig kot svojčas, ko je preplezal Solkanski most? »Ne, zdaj imam v načrtu izključno oddih,« pravi Škofic.

Je tudi član tekmovalne komisije pri Mednarodni zvezi za športno plezanje (IFSC), torej pomaga sooblikovati tekmovalni format krstne olimpijske preizkušnje v Tokiu, ko naj bi plezalci, čeravno se s tem domala nihče ne strinja, nastopili v kombinaciji. »Sprva predlagani format ni všeč nikomur. Po zadnjih podatkih se je že šest nacionalnih zvez povezalo v nameri po spremembi formata v smeri, kot jo predlagamo tudi mi. Vsi težimo k istemu cilju, da se doslej uveljavljeni koncept tekmovanj kar najmanj spreminja, saj bo tako tudi najmanj zmede za nastopajoče in gledalce. Vsi plezanje poznamo po zdajšnjem formatu, nesmiselno bi bilo zdaj siliti v nekaj novega. Tudi rezultati bi bili čudni, tekmovalcev z vrha kar naenkrat ne bi bilo več nikjer. Težimo torej k temu, da preverjeni koncept ostane, škoda bi ga bilo podreti za eno olimpijsko leto,« o olimpijski zgodbi, ki buri duhove, pripoveduje Škofic.

Pa je glas športnikov pri takšnih prelomnicah, kot je olimpijska premiera, sploh slišan in upoštevan? »Doslej ni bil, delali so mimo nas. Zdaj, ko je stvar malo ušla iz rok, pa nas vsi poslušajo. Navsezadnje nas bodo morali poslušati, saj na nas vse temelji, če mi ne bomo želeli tekmovati, bo vse brez smisla. Osebno sem prepričan, da se bo vse uredilo, da nas bodo upoštevali; nobene koristi namreč ne bi bilo od vpisa v olimpijski koledar, če potem šport ne bi bil več isti kot doslej,« je prepričan mladenič iz Vrbenj pri Radovljici.