Tiskane izdaje
Ljubljana – »Slovanovci smo vedno bili in vedno bomo ostal', za rdečo barvo bomo vedno navijal'. Še se bodo mreže tresle, še bomo zmagoval' ...« so nekoč prepevali Pankrti v čast enega od najstarejših športnih društev v Sloveniji. Po stotih letih delovanja Slovan deli težke čase s tekmeci, še vedno pa mu dajejo moč čvrste vezi s številnimi asi, ki so odraščali na Kodeljevem.
»Vse se je začelo leta 1913, ko so tik pred začetkom prve svetovne vojne ustanovili športni klub Slovan, ki je sodil med začetnike organizirane športne dejavnosti na jugoslovanskem območju. Sprva so bili v ospredju nogometaši, pozneje pa so se jim pridružili boksarji, rokometaši, igralci namiznega tenisa, košarkarji ... Danes v ZŠD Slovan deluje enajst društev, ki so se dokazala s tekmovalnimi uspehi, to velja predvsem za rokometaše, predvsem pa z odličnim delom z mladimi športniki,« poudarja predsednik ZŠD Slovan Alojz Mavrič, ki je leta 2011 nasledil Boštjana Dodiča, pred njima pa so velik pečat pustili Vlado Zlobko, Jože Borštnar in tudi dolgoletni sekretar Marjan Rožanc, sicer znani pisatelj.
»Marsikje sem igral, kot član jugoslovanske reprezentance tudi na OI v Montrealu, toda leta pri Slovanu so bila moja najlepša. Bili smo prava druščina in najprej dobili potrditev ob velikih klubih, ki so takrat prevladovali v Jugoslaviji – Borcu iz Banjaluke, Metaloplastiki, Partizanu iz Bjelovara in Crveni zvezdi, nato pa še na evropski sceni,« je med snidenjem s starimi soborci na slavnostni akademiji ob visokem jubileju priznal danes 60-letni Radivoj Krivokapić. Nekoč neustavljivi bombarder, zaradi katerega so se prepolne tribune šibile pod množico navdušenih navijačev, je spravljal tekmece v obup, ko jim je brez težav natresel 15 golov ali tudi več. Ustavila ga ni niti hujša poškodba rame, preprosto je začel metati z drugo roko. »Z desnico 'Krivi' ubija, z levico pa vratarja pohabi, če po nesreči zadene v telo,« je veljalo takrat.
Krivokapić je po mnenju dobrih poznavalcev športa največje ime v zgodovini celotnega društva. Za razliko od številnih odličnih rokometnih naslednikov, pa tudi košarkarjev, nogometašev in drugih, ki so opozorili na svoj izjemen talent na Kodeljevem, zasloveli pa v bogatejših okoljih, je prikazal najboljše predstave v rdečem dresu in popeljal moštvo do največjih uspehov. Leta 1980 do šampionske lovorike v takrat izjemno močni jugoslovanski ligi pod vodstvom trenerja Leopolda Jerasa, leto pozneje pa z žal pokojnim Jožetom Šilcem na klopi do velikega finala evropskega pokala državnih prvakov. Po vrsti so klonili VIG Dimitrov iz Sofije, dvakratni prvak stare celine Steaua, slovita Barcelona in v polfinalu moskovski CSKA, v odločilnem dvoboju je bil močnejši Magdeburg. V takratni zasedbi so blesteli tudi Vlado in Miha Bojovič, Marjan Gorišek, Stojan Šumej, Peter Mahne, Matjaž Tominec, Vili Ban, vratar Vlado Brglez in drugi ter trdno tlakovali pot naslednjim rokometnim rodovom na Kodeljevem. Trend se je nadaljeval tudi po osamosvojitvi Slovenije, ko so reprezentančne barve branili slovanovci Uroš Zorman, Andrej Kastelic, Ognjen Backovič, Boštjan Ficko in Gregor Cvijič, danes pa denimo Uroš Bundalo in selektor Boris Denič.
Nesterović: Slovan v srcu
Veliko znanih imen najdemo tudi med Slovanovimi košarkarji. V 60. letih prejšnjega stoletja so pet sezon igrali v 1. jugoslovanski ligi (prvič leta 1964), kar je bil plod načrtnega in kakovostnega dela trenerja Staneta Ureka, ki je nato prepustil krmilo Janezu Wallasu. Leta 1971 pa je zasijal nov žarek upanja, saj je mladinsko moštvo z Jožetom Papičem in Francijem Volajem na čelu osvojilo naslov mladinskega državnega prvaka. Življenje v Olimpijini senci in v hudi konkurenci že na mestni ravni kajpada ni bilo preprosto, zato so se Slovanovi igralci, med katerimi je opozoril nase predvsem Bojan Brodnik, zaman poskušali vrniti med jugoslovansko elito. Nov preporod je prišel po osamosvojitvi, ko so na Kodeljevem začeli žeti sadove kakovostnega dela, tako kot nogometaši in rokometaši tudi uspešne selekcije v novih blokovskih okoliših v Štepanjskem naselju in na Fužinah. Poznalo pa se je tudi, da so dolgoletni ljubljanski tekmeci začeli izgubljati sapo.
Prvih košarkarskih korakov so se pri Slovanu pod nadzorom Vojka Herksla in drugih trenerjev denimo naučili Rašo Nesterović, Jaka Lakovič, Marko Maravič in Boštjan Leban, seznam reprezentantov, ki so v Moste prišli rosno mladi ter se izstrelili v orbito, pa skoraj nima konca: po Slavku Duščaku in Alešu Kuncu so prišli na vrsto Uroš Slokar, Miha Zupan, brata Goran in Zoran Dragić, Gašper Vidmar, Mirza Begić, Emir Preldžić, Jaka Klobučar, Jaka Blažič ... Na letošnjem EP je slovenske barve branilo kar sedem nekdanjih slovanovcev, v spominu pa bosta še dolgo ostali sezoni 2004/05 in 2005/06. Ob dveh zaporednih porazih z 2:3 v zmagah v finalu DP z Unionom Olimpijo je bila dvorana na Kodeljevem tako polna kot v slavnih rokometnih časih. »Na leta pri Slovanu me vežejo najlepši spomini. Na Kodeljevem smo preživeli otroštvo, družili smo se zaradi iskrene ljubezni do košarke. Nihče ni govoril o denarju, zbližala sta nas prijetno okolje in žoga,« se spominja Rašo Nesterović, ki se je redno vozil na treninge s Fužin, začetki pa so se mu zvrstili pred očmi tudi, ko je pri Kinderju in San Antoniu osvajal naslove prvaka evrolige in lige NBA.
Prispevek družine Elsner
Nekoliko drugačno pot so ubrali nogometaši, pri katerih je bil med obema svetovnima vojnama zelo priljubljen Dolfe Gerjol, v 60. in 70. letih pa vratar Anton Žabjek. Trikrat so se prebili do 2. jugoslovanske lige, a vsakič izpadli. In tudi pozneje so imeli težave pri unovčevanju individualnega talenta igralcev. Temelje kakovostnega dela je vzpostavil trener Franjo Frančeškin, ki je z dr. Branetom Elsnerjem uveljavil sistem nogometnih krožkov po bližnjih šolah. Plod takšne vizije je bil Marko Elsner, ki je pri 16 letih zaigral v članski enajsterici Slovana, nato pa ubral strmo pot napredka: prek Olimpije je prestopil k Crveni zvezdi, pri kateri se je veselil osvojitve ligaškega in pokalnega naslova. Odlične predstave so mu prinesle mesto v jugoslovanski reprezentanci, za katero je odigral 14 tekem in osvojil bronasto kolajno na OI leta 1984.
»Prihajam iz nogometne družine iz Most, zato je bilo skoraj samoumevno, da sem pri desetih letih zavil na Kodeljevo. In že ko so me tako kot Draga Balenta in Boža Sladiča povabili na priprave mladinske jugoslovanske reprezentance, je bilo jasno, da na Slovanu dobro delamo. In še danes sem ponosen, da je svoj kamenček v stoletni klubski mozaik prispevala tudi družina Elsner,« danes pravi Marko Elsner, ki je bil odličen predhodnik množične »proizvodnje« Slovanove nogometne šole v naslednjih letih. Otroci kluba so med drugimi Aleš Čeh, Željko Milinović, Aleksander Knavs, Gregor Židan, Sebastjan Cimerotić, Ermin Raković, Samir Handanović, Zlatan Ljubijankić in Zoran Ubavič, svoje veščine pa so v njem obogatili Sašo Udovič, Robert Englaro, Milivoje Novaković in Andraž Kirm. Danes igra Slovan šele v ljubljanski ligi, kar pa za prave slovanovce ni najhujši udarec: »Najbolj nas boli dejstvo, da ZŠD Slovan ne upravlja več s svojimi objekti, saj so prešli pod okrilje zavoda Šport Ljubljana,« meni klubska legenda Anton Žabjek.
