Tiskane izdaje
Ljubljana – Dvajseti ljubljanski maraton je, tako kot v zadnjih letih lova za rekordom, minil v znamenju afriških tekačev. Nagrajenca sta postala Etiopijca – novi rekorder Limenh Getachew (2;08:19) in Melkam Gizaw (2;25:42). V globoki senci tekačev iz Etiopije in Kenije sta bila rezultatsko slovenska prvaka – Mitja Kosovelj (na desetem mestu je zaostal za 8:19 minute) in Neža Mravlje (na petem mestu je bila za 23 minut in 51 sekund počasnejša).
Rezultatsko neskladje je normalno za kakovostno razliko, čeprav zmagovalca ne spadata v širši svetovni vrh. Melkam Gizaw, ki je že sedma zaporedna zmagovalka iz Afrike, najdemo na letošnji lestvici na robu stoterice, Getachewa, ki je črni celini prinesel že 15. zmago, pa ni niti na njej. Slovenca sta bila v globoki senci tudi po »zaslužku« oziroma plačilu za vloženi trud. Kosoveljeva nagrada je, denimo, 25-krat manjša od zmagovalčeve, ki je dobil 25.000 evrov.
A to za slovenski maraton niti ni tako pomemben podatek kot dejstvo, da je na jubilejnem velikem maratonu nastopilo najmanj slovenskih tekmovalcev v zgodovini te prireditve. Delno zaradi slabše kakovosti kot nekoč, delno pa tudi zaradi »nestimulativnega pristopa« organizatorjev. Pri moških sta manjkala dva iz rezultatskega vrha, Primož Kobe in Anton Kosmač, pri ženskah pa Žana Jereb in Lucija Krkoč. Trije od štirih so poškodovani. Oba prvaka sta v pogovoru potrdila tisto, kar slovenske maratonce najbolj tare – premajhna pozornost organizatorjev slovenskim reprezentantom.
»Ljubljanski maraton je nedvomno vrhunsko pripravljena prireditev. Vzdušje je izjemno. Po tej plati nimam nobenih pripomb. Moti pa me, da se za nas niso malo bolj potrudili, se z nami dovolj zgodaj pogovarjali, da bi lahko dovolj zgodaj načrtovali nastop in se zanj pripravili. V sezoni tečem dva maratona z obveznim dvomesečnim počitkom. Za posamezni tek se pripravljam tri mesece, brez morebitnih poškodb ali bolezni,« je Kosovelj razmišljal o tegobi, ki ni od letos, ampak je že nekaj let na tapeti slovenskih tekačev. Pogreša tudi spodbujevalca ritma, kakršnega je, denimo, imela zmagovalka (njen rojak je bil dvanajsti). Prepričan je, da bi bili bliže želenim dosežkom.
Seveda gre tudi za denar. »Ne govorim o zaslužku, ampak o pokritju stroškov za priprave. Moj program za maraton stane okrog 1500 evrov. Če bi bila nagrada za zmago 2000 evrov, 1500 za drugo mesto, tisoč pa za tretje, bi bili vsi zadovoljni. Menim, da glede na to za tek na 42 kilometrov niso tako veliki zneski,« razmišlja o nagradah za nastop domačih tekmovalcev in tekmovalk Kosovelj, sicer pred leti zmagovalec maratona v Radencih.
Neža Mravlje je teku na dolge proge izjemno predana, a pa se z njim ne ukvarja profesionalno kot Kosovelj. »Zelo dobro vem, kje je moje mesto v množici udeležencev. Ne tečem zaradi nagrade, ampak zaradi svojih užitkov. Moti pa me, da Slovenci dobivamo drobiž v primerjavi s tujci,« pravi Mravljetova, ki je nekako strnila misel slovenskih maratoncev: če nas ne cenijo doma, kako naj bi nas v tujini. Pa ne gre samo za rezultate. Če smo že pri njih, je bilo enako tudi v preteklosti, ko so bili Šalamon, Vindiš, Rozman in Kejžar hitrejši, a se atletska srenja do njih ni obnašala nič drugače.
Organizatorja (Andrej Razdrih in Jelo Ambrožič), ki želita, da bi se maraton po številu udeležencev in rezultatih povzpel v zgornji del svetovne lestvice, sta zadnja leta v središče postavila rekorde, poznata razmišljanje slovenskih tekačev, obljubljata pa, da si bosta, na podlagi razmišljanj Kosovela, Mravljetove in navsezadnje tudi dvakratnega zmagovalca Romana Kejžarja (za slovensko elito bi bilo treba odšteti manj kot za enega afriškega tekača), prizadevala, da bi bili pogoji za slovenske tekače boljši. Pri milijonskem proračunu si zaslužijo posebno pozornost. Navsezadnje bi bila domača imena lepa spodbuda za tekaški podmladek, ki bi v njih prepoznal vzor, poudarja Kejžar.
