Slovenija praznuje: šport kot Pepelka v mačehovski državi

Ljubljana - V zadnjem času smo se veliko spraševali, kaj je država storila za šport ali kako bi mu morala pomagati skozi koronsko krizo. Ob dnevu državnosti pa smo anketo med strokovnjaki iz različnih panog zastavili drugače: kaj je šport storil za samostojno državo? Morda bo takšen pristop pristojne opomnil, da šport kot Pepelka že 29 let opravlja veliko dela in da bi veljalo končati z mačehovskim odnosom do njega. Da se ne bo vsakič, ko bo zasijal na velikem odru, ob prihodu novega dne vedno znova znašel v raztrganih cunjah ...



Marjan Fabjan, judo: »Zanima vas, kaj je šport naredil dobrega za Slovenijo? Več kot politika, gospodarstvo in mnoga druga področja. Ko se pogovarjam s tujci, mi še nihče ni rekel, da pozna kakšnega našega politika ali gospodarstvenika. Kadar sem na Japonskem, vedo za Slovenijo prek juda in naših uspehov na tatamijih. O meni in našem klubu je japonska televizija posnela oddajo, ki si jo je ogledalo dva milijona Japoncev. Zagotovo tudi ruski predsednik Vladimir Putin ve, kdo je Marjan Fabjan. Navsezadnje je Lucija Polavder v finalu evropskega prvenstva leta 2010 na Dunaju pred Putinovimi očmi ugnala rusko judoistko Teo Donguzašvili, na slovesni podelitvi je nato prav Putin obesil Polavderjevi okrog vratu zlato kolajno. Nočem se hvaliti, toda nisem še slišal, da bi takšna osebnost podelila priznanje komu drugemu iz Slovenije za uspeh oziroma neko delo na kakšnem drugem področju. Kar pa zadeva primerjave s kulturo, ki pri nas prejme dosti več denarja kakor šport, pa lahko rečem le to, da v naši kulturi ne vidim dela, ki bi bilo vredno toliko.«

​

Miloš Janša, veslanje: »Lahko vam podam le mojo subjektivno oceno z vidika veslanja. Spomin se mi vedno vrne v leto 1991, ko je bilo svetovno prvenstvo na Dunaju in tam smo še bili jugoslovanska reprezentanca. Denis Žvegelj in Iztok Čop sta kot novinca med člani osvojila srebro in potem v cilju vzela slovensko zastavo in z njo šla na razglasitev. Ta gesta je bila sicer formalno sporna, vendar je imela velik odmev v Sloveniji. Sankcij ni bilo. Takrat smo že delovali v dveh delih, vendar konfliktov med nami in Srbi ni bilo. Hrvate so blokirali in uničili naš četverec. Potem je bila prelomnica Barcelona, kjer smo osvojili prvi olimpijski kolajni, brona v dvojcu in četvercu brez krmarja. Ta dogodka sta bila, kar se tiče odziva v Sloveniji in sprejema, zgodovinska. Prisoten je bil velik del politike. Bolj odmevne proslave nismo več imeli, niti Čopovo zlato v Sydneyju ni sprožilo toliko čustev in evforije. Slovenijo smo postavili na olimpijski zemljevid. Kolajni sta imeli še dolgo posreden vpliv na celoten slovenski šport. Žal so zdaj drugačni časi.«



Tone Vogrinec, smučanje: »Šport je za državo vsekakor naredil ogromno. Marsikdo se tega sploh ne zaveda. Nikoli ne bom pozabil, kako je bilo, ko je slovenska reprezentanca leta 1992 v Albertvillu prvič nastopila na olimpijskih igrah. Mnogi takrat niso vedeli, kaj je to za ena država, zdaj se ne sprašujejo več. Šport je naredil veliko za prepoznavnost naše države. Poglejte, le tekmovanja za svetovni pokal v alpskem smučanju za pokal Vitranc v Kranjski Gori in Zlato lisico v Mariboru, tekme v smučarskih poletih v Planici in biatlonu na Pokljuki prenaša ogromno držav. Mar kdo v tujini prenaša prepiranje poslancev iz našega parlamenta? No, slika z omenjenih preizkušenj gre v številne države, vsakič po dve uri. To je najboljša in obenem najcenejša promocija za državo. Vprašanje pa je, ali znamo to dovolj izkoristiti oziroma unovčiti. Moj odgovor je: Ne, ne znamo.«



Brigita Bukovec, atletika: »Šport je za Slovenijo naredil ogromno. Skoraj največ. Nočem biti nepoštena do drugih področij, kot sta znanost in kultura, saj so izjemni posamezniki tudi tukaj dosegali izjemne rezultate. Toda športni uspehi so najbolj odmevni, saj jih spremlja največ ljudi. Kdo drug lahko poenoti našo državo, če ne športnik? Situacija je pri nas specifična zaradi majhnosti: ob športnem uspehu imaš v dvomilijonskem narodu res občutek, da ta podpirajo čisto vsi. Zdi se mi povsem normalno, da je športnik ponosen, ko zastopa državo, s katero je povezano vso njegovo življenje: v njej je bil rojen, je odraščal, tam živijo njegovi starši … Podobne občutke bi gotovo čutila ne glede na to, v kateri državi bi se rodila. Je pa bilo v našem primeru tekmovati za Slovenijo vseeno nekaj posebnega, saj smo se takrat ravno osamosvojili.«

Preberite še: Še vedno živim tako, kot nas je navadil Jure



Rudi Zavrl,nogomet: »Šport je ena od od človeških dejavnosti, ki nedvomno ustvarja in oblikuje ugled države, tako kot si ga država ustvarja preko preko sodstva, gospodarstva ... Od leta 1991 je šport ogromno naredil za Slovenijo, za njeno prepoznavnost in spoštovanje v svetu. Tega ni mogoče izmeriti, še najmanj v denarju, ker država preprosto ne more plačati toliko, kot lahko šport naredi zanjo. Izhajam iz moštvenih športov in vem, da v nekdanji državi v Sloveniji niso bili v ospredju. Ko smo se osamosvojili, se stalno udeležujejo evropskih in svetovnih prvenstev, osvajajo kolajne. Nogomet je bil pred letom 1991 drugorazredni šport, kar se je po tem zgodilo, ni bilo naključje, temveč sad sistematičnega dela.«



Tone Tiselj, rokomet: »Šport je za vsako državo v vseh svojih oblikah izredno pomemben. Rekreacija v prvi vrsti za zdravje, če pa govorimo o vrhunskem in profesionalnem športu, pa je edino področje, kjer se lahko Slovenci pred svetovno javnostjo merimo z najboljšimi in jih kljub slabšim pogojem premagujemo. S tem dokazujemo svoje vrline: marljivost, znanje, vztrajnost, trmo, premetenost … To pripomore k dvigovanju samozavesti naroda, njegove prepoznavnosti in tudi združevanju ljudi, kar je izredno pomembno. Če se usmerim v rokomet, iz katerega izhajam, zaslužen je za zrušitev stereotipa, ki je bil uveljavljen v času osamosvajanja tudi v športni politiki, češ da Slovenci nismo za kolektivne športe, ko je moška reprezentanca leta 1993 osvojila prvo kolajno na velikem tekmovanju, tj. na sredozemskih igrah. Nadalje se je leta 1994 prva uvrstila na EP, leta 1995 prva na SP in leta 2000 prva na OI, je tudi poskrbela za prvo kolajno na EP (2004) in SP (2017). Celje in Krim pa sta bila evropska prvaka.«



Rudi Hiti, hokej: »Pomen promocije športa za državo je izjemen. Spoštujem vse, pa vendarle ne vem, če še kdo toliko stori za prepoznavnost države in njenih prebivalcev kot športniki. Ko potujem in ob namigu, da sem iz Slovenije, takoj slišim ime Luke Dončića, takrat sem ponosen, priznam. Hudo pa mi je, ker šport nima takšnega statusa pri nas kot marsikje na tujem. Mi se sramujemo svojih velikanov iz preteklosti, tudi gospodarstvenikov, umetnikov. Vidite, da celo svoje zgodovine ne znamo spoštovati, nekateri so jo začeli prikrojevati kar po svoje. Šport pa države ne razveseljuje le s kolajnami in rekordi. Šport je temelj dobrega počutja, zdravja, nasmejanih otrok. V nekdanji državi smo bili vrhunski športniki prikrajšani, ker do 28. leta nismo smeli v tujino, toda obenem smo se vsi lahko ukvarjali s tistim, kar smo imeli radi. Moja mama je vzgajala brata Gorazda, Draga in mene, vsi trije smo igrali hokej. Danes si težko predstavljam, da bi mati lahko trem sinovom omogočila aktivno ukvarjanje s športom.«



Ljubo Jasnič, smučarska zveza: »Ko se ozrem nazaj, sta se mi še posebej v spomin vtisnila dva dogodka – OI v Sarajevu in Albertvillu. Nikoli ne bom pozabil, kakšne težave sem imel, da sem kot vodja delegacije prepričal pristojne, da je lahko Bojan Križaj leta 1984 sredi Jugoslavije prebral olimpijsko zaprisego v slovenskem jeziku. Nepopisni občutki so me prevevali tudi osem let pozneje, ko sem prvič občudoval slovensko zastavo na največji (zimski) športni prireditvi, ki jo je na slovesnem odprtju nosil Franci Petek. To sta bili – kakor vsi uspehi, ki so jih dosegli naši športniki – izjemni promociji za državo. Če izhajam iz (mojih) smučarskih skokov, smo hvaležni, da smo dobili najlepši skakalni center na svetu, v katerega je država vložila ogromno sredstev, na žalost pa se z njim ne zna dovolj dobro promovirati, kot se ne zna niti s fanti, ki na svetovno priznani letalnici leto za letom dosegajo izjemne uspehe.«



Martin Hvastija, kolesarstvo: »Šport je pomagal Sloveniji, ko se je samostojno postavljala na noge. Z vidika identitete in identifikacije z vrhunskimi športniki so veliko prispevale prve kolajne z olimpijskih iger. Šport je samostojni Sloveniji veliko dal tudi s stališča dobrega počutja, rekreacije, zdravega načina življenja, gibanja, dal pa ji je predvsem vzornike. To so lahko samo vrhunski športniki, ki vlivajo samozavest in pogum, da si sploh upamo stati z ramo ob rami na štartu z najboljšimi na svetu. To je je bilo vidno tudi minulo nedeljo na kolesarskem DP, na katerem so navijači pokazali neizmerno željo po poistovetenju in bližini s svojimi idoli, to so ljudje med karanteno zelo pogrešali. Lekcija iz kolesarskega zornega kota je tudi ta, da smo zdaj ob bok s svetovnim vrhom, to smo gradili 30 let. V športu veljajo pravila, posameznik potrebuje 10 let, da pride do najboljših, mi smo kot sistem potrebovali 30 let. Vse gre korak za korakom, z znanjem, poznavanjem, samozavestjo. Nič ne gre čez noč, dvigaš se počasi. Zdaj, ko gre za golo preživetje, se zdi, da je šport nepomemben, vendar ne gre pozabiti tudi tega, da je med omejevalnimi ukrepi, še posebej kolesarstvo, pozitivno vplival na zdravstveno stanje ljudi.«



Peter Vilfan, košarka: »Ne bi ponavljal mantre o koristnosti športa za vse rodove in kako s svojimi pozitivnimi učinki razbremeni zdravstveno blagajno. Tudi v politiki vsi priznavajo njegov pomen, a ko je treba povleči kakšno potezo v njegovo korist, hitro pozabijo na svoje besede. Košarka je dala veliko Slovencem že v časih Jugoslavije, že kar presenetljivo ogromno pa tudi po letu 1991. Spomnimo se le domačega EP 2013, ki resda ni prineslo želenega uspeha, in zmagoslavja na eurobasketu 2017, takrat smo priznali, da so košarkarji poenotili celotno državo in popravili marsikatero napako politikov. Eno uro bi lahko govoril o tem, pa se ne bom postavljal ne na levo ali na desno, toda v teh časih, ko smo tako razdeljeni kot verjetno še nikoli, nas je prizadela še začasna izguba športa. Res je, ni najpomembnejša stvar v življenju, a po krizah je vedno dvignil ljudi iz malodušja, zato je zame nesprejemljivo, da bo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport letos namenilo športu le 18,7 milijona evrov ali precej manj kot en odstotek svojega proračuna, ki je največji v državi doslej. Da bi lahko rekli, da pristojna ministrica podpira šport, bi morala znesek povečati na 50 milijonov, kar še vedno ni veliko, toda s tem denarjem bi zacvetel. Ker bo zaradi napovedane gospodarske krize marsikateri pokrovitelj zmanjšal svojo podporo športu, bi toliko bolj potrebovali sistemsko ureditev na državni ravni. Zdaj bi se morali izkazati, saj šport diha na škrge.«
P. Z., B. E., M. Š., S. U., G. N., M. H., L. Z.