Tiskane izdaje
Moram priznati, da je bil letošnji okus slovenskih športnih novinarjev podoben športnim navdušencem vseh vrst. Ne vem sicer po kakšni logiki, če se osredotočim na rezultate, je lahko Peter Prevc osvojil naziv športnika leta, potem ko je izgubil najpomembnejše tekme – na novoletni turneji, na svetovnem prvenstvu in v svetovnem pokalu. Tudi nekateri šampioni so to dovoljeno anomalijo zaznali – deskarski prvak Žan Košir je na vrhu videl sebe. Ampak tako pač je, če ni natančno določenih meril ali če prevladajo subjektivne ocene, ki so vezane na osebnosti ali priljubljenost določenih panog. V mojem izboru sem ob uspehu upošteval tudi priljubljenost in razširjenost (konkurenco) panoge, zato sem dal glas Jakovu Faku, v drugih dveh kategorijah ni bilo pomislekov, Tina Maze in odbojkarji.
Z izbori najboljših je praviloma sploh ena sama zmešnjava. Tudi v športu, v katerem se marsikaj da sicer izmeriti, kar ga nenazadnje loči od drugih dejavnosti ali panog, v katerih štejejo lepota, vtis, počutje, prijaznost ... Na primer; nemški športnik leta je triatlonec Jan Frodeno, športnica suvalka krogle Christina Schwanitz, ekipa leta pa nordijski kombinatorci. Stavim, da so pri nas popolni neznanci ali neznani prav toliko kot najboljši v Maleziji. Na Slovaškem in Češkem izbirajo le dve kategoriji, najboljši športnik ali športnica ter ekipa. Slovaška zmagovalca sta bila kolesar Peter Sagan in nogometna reprezentanca, češka pa svetovna prvakinja v teku 400 m ovire Zuzana Hejnova in teniške zmagovalke v pokalu Fed. Avstrijci so po dveh zaporednih zmagoslavjih nogometaša Davida Alabe izbrali smučarja Marcela Hirscherja in njegovo kolegico Anno Fenninger, nogometna reprezentanca je bila pričakovano ekipa leta. Južni sosedi so izbrali »Švicarja« pri nogometni Barceloni Ivana Rakitića in metalko diska Sandro Perković. So države, ki so se spretno izognile polemikam z enostavno razdelitvijo – športna osebnost leta ali športnik leta. Ponekod velja tihi dogovor, kot v Nemčiji, kjer so nogometaši le v kategoriji osebnosti leta, ali v Italiji, kjer je nogometaš lahko športnik leta le ob reprezentančnih zmagoslavjih na velikih tekmovanjih. Na sploh so, v nasprotju s prepričanji večine športnih navdušencev, največji poraženci ali žrtve izborov prav nogometaši. Navkljub največji priljubljenosti so njihova zmagoslavja prej redkost kot pravilo. Lionel Messi je bil najboljši v Argentini le enkrat, Cristiano Ronaldo na Portugalskem niti enkrat.
Zdaj pa še v prezrto kategorijo. Brez kančka pomislekov je slovenski športnik leta v Sloveniji najbolj podcenjen akter na tekmovališčih – navijač s plačano vstopnico. Tik za njim pa tudi vsi drugi, vključno s »kavčarji«, ki bi jih mnogi športniki najraje utopili v žlici vode. Naj se raje vprašajo, ali bi bili brez prvih in drugih tako vidni, slišni in plačani. Preden se podajo v areno, naj vedo, da tekmujejo tudi zaradi ali zgolj za njih!
