Tiskane izdaje
Ravno te dni mineva pol leta od tistega 16. marca, ko smo bili vsi postavljeni v neko novo realnost, večinoma za štiri stene naših domov. Toliko, kot smo bili doma takrat, nismo bili še nikoli. Dva meseca in pol so bile prepovedane vse vodene vadbe, individualni ali skupinski treningi rekreativnih ali vrhunskih športnikov ter mladih in otrok, gibanje na prostem je bilo dovoljeno le s člani istega gospodinjstva. V ospredje je stopilo preživljanje prostega časa s člani istega gospodinjstva in vadbe prek spletnih aplikacij.
Na srečo se je konec maja življenje vrnilo v normalne tirnice, poletje pa nas je še pred kratkim razvajalo z ravno prav toplim in lepim vremenom ter dolgimi dnevi. Spet je zaživel šport na prostem in v skupini in zdi se, da smo slednjega bili tokrat še posebej veseli. Kot da smo zaradi spomladanske izkušnje začutili tiste najlepše in najdragocenejše plati druženja, sočloveka v najboljšem pomenu besede, brez katerega, zdaj to pač vemo, je življenje pomanjkljivo. Tudi zaradi tega smo se o pomenu druženja in osebnih stikov v športu pogovarjali z izr. prof. dr. Tanjo Kajtna s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani.
Kako kot športna psihologinja gledate na ta čas: ali se je in kako se je spremenila podoba športa in z njo tudi športnikov in rekreativcev v času karantene?
Z uvedbo karantene so se v trenutku vzpostavile izredne razmere, predvsem je bilo za vse nas vse novo. In bolj ko so stvari nove, bolj ko od nas zahtevajo prilagajanje, spremembe navad in celo življenjskega sloga, bolj je vse skupaj stresno.
Za vrhunske športnike je bilo sploh začetno obdobje res zahtevno, saj so navajeni, da imajo do potankosti izdelan načrt treningov, posebnih priprav in tekmovanj. Kar naenkrat pa je vse padlo v vodo in ne samo, da ni bilo tekmovanj, tudi trenirati niso mogli. To je bil zanje res šok. Sicer lahko vrhunski športniki dolgo časa zdržijo brez tekem, a morajo vsaj normalno trenirati. Tako pa so imeli naenkrat veliko prostega časa in so se morali zelo potruditi, da so se navadili na novi ritem. Opustiti so morali zastavljene cilje in redefinirati nove. Športniki so tako rekoč čez noč morali spremeniti navade, kar je seveda zelo naporno. Je pa res, da odločitve z veliko truda lahko prinesejo tudi koristi.
Tistim, ki so lahko trenirali doma, je bilo malce lažje, vendar takih športov je bilo malo. Najtežje je bilo plavalcem, alternative za bazen res ni bilo. V splošnem pa so jo najbolje odnesli tisti, ki so pravilno ugotovili, kje imajo rezerve in kako jih izpopolniti.
Tako kot športna se je spremenila tudi rekreativna sfera. Večina ljudi je navajenih vaditi v skupinah, v trenutku pa tega niso smeli več. S prepovedjo vadbe v skupini pa ni bilo več zunanje spodbude, s katero je prej marsikdo kot za šalo premagoval tudi težje treninge.
Če je nekdo navajen hoditi na rekreacijo, pa tega ne sme več, mora najti alternativo. Nujno je, da počne nekaj drugega, seveda pa je vprašanje, ali mu je to všeč. V času karantene so rekreativci lahko vadili tudi doma, mnogi imajo doma sobna kolesa, trenažerje, nekakšne mini telovadnice. Se mi pa zdi, da so jo veliko bolje odnesli tisti, ki so ostali v stiku s trenerji ali vadbeno skupino, ker so v večji meri imeli občutek, da jih nekdo spodbuja k vadbi, da se nekaj dogaja. Menim, da so doma veliko bolj vadili tisti, ki so ohranili socialni stik. Kot ena od redkih možnosti so se pojavile različne videokonferenčne spletne aplikacije, ki so vadečim omogočale stik z drugimi in jih zavarovale pred občutki osamljenosti. Je pa po mojem mnenju ta izkušnja izpostavila pomembno sporočilo za vse, ki vodijo skupine: da kljub situaciji vendarle ostanejo v stiku z vadečimi. In če le gre, v živo.
Kakšna je pravzaprav definicija osebnih stikov in druženja v športu?
Druženje je ena ključnih komponent športa, ne glede na to, ali govorimo o individualnih ali ekipnih športih. Ko gre za individualne športe, treningi potekajo v manjših skupinah in je krog udeležencev manjši kot v ekipnih športih, še vedno pa enako pomembna ostaja socializacija, druženje z ljudmi. Seveda so kakšni elementi športa, ki jih lahko izvajamo sami, ampak se bomo gotovo potem z drugimi o njih vsaj pogovarjali in delili izkušnje. In še ena prednost je, ki jo ima vadba v skupini: večina ljudi, ki vsaj del udejstvovanja preživijo z drugimi, je pri treningih oz. vadbi bolj konsistentna in dlje časa vztraja, tako da je taka vadba na dolgi rok bolj učinkovita. Individualna vadba, v kateri smo čisto sami, pa je verjetno na dolgi rok celo težko izvedljiva.
V zadnjem času so zelo popularne tudi virtualne družbe, npr. zwift, spletna platforma za kolesarjenje in tek, ki udeležencem omogoča treniranje in tekmovanje v virtualnem svetu. Uporabniki se lahko vozijo prosto po izbiri v enem izmed svetov ali se pridružijo organiziranim skupinam za skupinski trening ali tekmovanje z drugimi igralci. Posamezniki tako tečejo ali kolesarijo doma, na svojem trenažerju, imajo pa virtualno skupino. Sama individualno vadbo vidim kot dopolnilo, vsaj en del vadbe pa naredimo z nekom, lahko s prijateljem ali trenerjem. Po mojem mnenju ima taka vadba največji učinek. Ne nazadnje tudi zaradi znanja, saj učinkovita vadba sledi nekemu načrtu, programu.
Pa vendarle, prav osebni stiki in druženje nam na drugih področjih življenja lahko povzročajo tudi težave?
Odnosi so del našega življenja, ljudje smo socialna bitja in človek sam po sebi ne preživi. Če pogledamo, je že samo naše preživetje odvisno od skrbnikov, ljudje enostavno potrebujemo druge. Res je, da se zaradi drugih ljudi tudi dostikrat razburjamo, ravno tako pa nam prav drugi ljudje življenje tudi bogatijo.
Če se samo vrnemo k izkušnji, ki nam jo je dala karantena. Ker smo morali ostati doma, se je naše socialno življenje zožilo le na družinske člane, in to 24 ur na dan. Stike s člani zunaj gospodinjstva je večina imela le prek spleta. Mislim, da je v tem času veliko ljudi imelo težave zaradi osamljenosti. Karantena je ponudila priložnost za marsikateri razmislek, tudi o tem, kako potrebujemo odnose z drugimi ljudmi. Mislim, da si je marsikdo priznal, da nam prinašajo veliko več dobrega, kot pa nas bremenijo, čeprav tega dostikrat ne priznamo. Druge ljudi potrebujemo povsod, v zasebnem in poslovnem življenju, v prostem času in tako tudi v rekreaciji, športu. Se spomnite, kako so bili otroci veseli vrnitve v šolo? Ne toliko zaradi šole kot zaradi tega, ker so pogrešali prijatelje.
Odnosi nas v resnici bogatijo, je pa res, da za njihovo urejanje porabimo veliko energije. In veliko bolje, kot da jih jemljemo kot nekakšno breme, je, da v različnih, sploh težjih situacijah krepimo socialne spretnosti in se učimo dobre komunikacije. Seveda ni rekreacija edino področje, kjer vzpostavljamo odnose, na vseh področjih jih. Zato je vedno pametno krepiti komunikacijske veščine, hkrati pa tudi to, da si dopustimo tudi druga čustva. Če se na primer na koga jezimo, ni s tem nič narobe, pomembno pa je, kako svojo jezo občutimo in jo tudi izrazimo, sploh v odnosu do drugih.
Šport je lep poligon za to, da se naučimo delovati na ostalih področjih življenja. V športu in rekreaciji se večina nauči porazov, kar jim pomaga tudi v vsakdanjem življenju. Vrhunski športniki to odlično prenašajo v poslovni svet: če se kdaj česa ne morejo z nekom dogovoriti, se spomnijo izkušenj iz športa in hitra in mirna rešitev je na dlani. Mislim, da bi se vsakdo lahko tega naučil prek športa. S športom se lahko naučimo toliko koristnih stvari, zato bi se vsak moral ukvarjati z njim.
Ampak ljudje se razlikujemo, eni imajo raje družbo, drugi manj, tretji sploh ne. Ali lahko v športu uživajo tako introvertirani kot ekstrovertirani ljudje?
Razlika med enimi, drugimi in tretjimi ni v tem, da eni potrebujejo družbo, drugi pa ne. Tudi introvertirani ljudje potrebujejo družbo, morda je potrebujejo manj, jo pa potrebujejo. V povprečju npr. ekstrovertirani ljudje več časa preživijo z drugimi ljudmi kot introvertirani, a tudi introvertirani se ne umikajo popolnoma od družbe. In znano je, da imajo tudi introvertirani ljudje lahko odlične prijatelje. Ekstrovertirani ljudje niso tako intenzivni samo v iskanju družbe, tudi sicer pogosteje iščejo intenzivna doživetja, raje se izpostavljajo in pogosteje se lotevajo adrenalinskih in tudi rizičnih športov.
Res je, da smo ljudje različni, a šport ponuja neskončno mnogo zvrsti, načinov udejstvovanja, da lahko čisto vsak najde kaj zase. Danes šport v najboljši možni meri sledi individualnim značilnostim posameznika, npr. njegovi motivacijski strukturi in osebnostim lastnostim.
V zadnjih mesecih je v ospredje stopila vadba prek različnih spletnih orodij. Ali lahko takšna vadba nadomesti skupinsko vadbo v živo?
Menim, da ne. Vadba prek spleta je lahko dober nadomestek, ko se ne da vaditi v živo, ko pa se da, pa je zagotovo bolje vaditi v živo. Prek npr. zooma vidimo in slišimo človeka, nista pa to edina dva čuta, ki ju imamo. Izredno pomembna se mi zdi telesna bližina, ki je dragocen kanal neverbalne komunikacije. Četudi vidimo človeka prek zooma, je doživetje v živo edino celostno. Ko sem z nekom celo uro, sem res z njim, prek spleta pa se lahko marsikdo umakne. Prek spleta so možni le določeni vidiki komunikacije.
Na pragu jeseni smo in zime, ki že tako ali tako ne velja za najbolj svetlo in družabno obdobje, nad nami pa spet visi negotovost še dodatnega zaostrovanja glede druženja v skupinah in celo obiskovanja telovadnic in fitnes centrov. Čemu naj po vašem mnenju, sploh v rekreaciji, sledimo v prihajajoči zimi, če nam posamezne oblike gibanja ne bodo dovoljene?
V naslednjih dneh je treba izhajati iz informacij, ki jih imamo ta trenutek. Danes je, kot je, upoštevati pa moramo priporočila NIJZ. Mislim, da je treba izhajati iz vsakega dne posebej in v skladu s tem tudi načrtovati. Če se karkoli spremeni, pa je treba načrt spremeniti. Vnaprej razmišljati, da nekaj bo, si slikati črne scenarije in biti zaskrbljen, ni potrebno in nima smisla.
Če pa se v prihodnjih tednih in mesecih res karkoli zaostri, je pomembno, da se tudi takrat gibamo toliko kot prej. Če gremo v normalnih razmerah na primer trikrat na teden na sprehod in dvakrat na teden v fitnes, gremo ob spremenjenih navodilih še vedno trikrat na teden na sprehod, dvakrat na teden pa naredimo vadbo po dogovoru s trenerjem doma ali zunaj. Pomembno je, da ohranimo ritem, ki smo ga navajeni v daljšem časovnem obdobju. Če spremenjene razmere vladajo krajši čas, niti ni tak problem, če pa so ta obdobja daljša, pa to od nas zahteva več energije.
Se vam zdi, da je bila v zadnjih mesecih športna aktivnost v povezavi s pojavom koronavirusa bolj izpostavljena? Vendarle je prav krepitev imunskega sistema ena od ključnih nalog, ki jih izvajamo v boju proti virusu.
Dejstvo je, da bolj ko smo telesno pripravljeni, v boljši fizični kondiciji ko smo, boljši imamo imunski sistem, s tem pa smo bolj odporni na škodljive snovi iz okolja in na bolezni, tudi na viruse. Mislim, da smo v teh mesecih premalo opozarjali na pomen rekreacije in bi v resnici morali še bolj.
Ena stvar, ki je lepa in ki se zgodi med rekreacijo, je tudi ta, da med vadbo razmišljamo o rekreaciji. Ne razmišljamo o čem drugem, ampak smo zelo osredotočeni na to, kar počnemo. Počitek, ki ga med rekreacijo doživljamo miselno, je izredno pomemben. Gibanje je pomembno, ja, za telo, a tudi na mentalni ravni, da lažje preživimo.
Rekreacija ni nekaj, kar naj bi naredili tu pa tam kar tako, za popestritev. Rekreacija mora biti del življenja, mora biti naš vsakdanjik, nekaj, kar delamo namenoma in načrtno, ker se ob tem dobro počutimo in ker ima številne koristi.
Zato si je za rekreacijo vedno treba vzeti čas in jo načrtovati, tako kot načrtujemo počitnice, kdaj pridemo iz službe in kaj bomo jedli. Rekreacijo moramo preprosto vključevati v vsak naš dan.
