Tiskane izdaje
Dobro razpoložen se ne zmrduje nad omejitvami, ki jih terja epidemija novega koronavirusa: »Saj zame se ni spremenilo nič bistvenega. Moj dnevni urnik ostaja isti, v glavnem sem tako in tako doma. Zdaj pač praktično ni obiskov, pa tudi mesečna srečanja z nekdanjimi sodelavci iz Tivolija odpadejo do nadaljnjega. No, zdaj me na veliko klicarijo po telefonu in sprašujejo, kako bomo obeležili 100-letnico. Nič, vse skupaj bomo preložili na kasnejši čas.«
Zrl v cev pištole
»Konec vojne sem dočakal na železniški postaji v Žabnici pri Kranju. Nemcem je namreč zmanjkalo prometnikov, ker so bili že vsi v vojski. Tako so me premestili na gorenjsko progo, kjer sem kmalu ostal sam, saj so vsi Nemci pobegnili. Partizane sem informiral o dogajanju, najbolj se spomnim popolne tišine, saj vlaki niso več vozili. Nekega dne se je na postaji pojavil nemški oficir, ki je vame uperil pištolo in zahteval prevozno sredstvo. Pomislil sem, da me pa ja ne bo na koncu vojne ustrelil. Dan prej je drugemu nemškemu vojaku zatajil motor, ki ga je pustil na postaji in nadaljeval peš. Oficir ga je vnovič usposobil in se odpeljal, meni pa je močno odleglo. Partizani so me potem premestili v Kranj. Toda nisem hotel ostati na železnici, prijavil sem se za službo učitelja in jo dobil.«
»Konec vojne sem dočakal na železniški postaji v Žabnici pri Kranju. Nemcem je namreč zmanjkalo prometnikov, ker so bili že vsi v vojski. Tako so me premestili na gorenjsko progo, kjer sem kmalu ostal sam, saj so vsi Nemci pobegnili. Partizane sem informiral o dogajanju, najbolj se spomnim popolne tišine, saj vlaki niso več vozili. Nekega dne se je na postaji pojavil nemški oficir, ki je vame uperil pištolo in zahteval prevozno sredstvo. Pomislil sem, da me pa ja ne bo na koncu vojne ustrelil. Dan prej je drugemu nemškemu vojaku zatajil motor, ki ga je pustil na postaji in nadaljeval peš. Oficir ga je vnovič usposobil in se odpeljal, meni pa je močno odleglo. Partizani so me potem premestili v Kranj. Toda nisem hotel ostati na železnici, prijavil sem se za službo učitelja in jo dobil.«
Žlahtni letnik 1920, rojen v Adlešičih v Beli krajini, od otroških let pa tudi Ljubljančan, ima za sabo stoletje za pomnenje. Še vedno je čil in bistrega uma, pronicljiv, natančen, vselej pripravljen na šalo ali kakšno anekdoto iz svoje bogate športne kariere, ko je bil atlet, trener, sodnik, funkcionar, statistik, publicist, profesor športne vzgoje in sodelavec na velikih športnih prireditvah.
22. mesto
je zasedel v teku na 400 metrov na olimpijskih igrah v Londonu 1948
je zasedel v teku na 400 metrov na olimpijskih igrah v Londonu 1948
Svoj tekmovalni vrhunec je dosegel na olimpijskih igrah v Londonu leta 1948, tja se je spet vrnil pod olimpijske kroge ob igrah 2012. »Gledali so me kot malo čudo,« se hudomušno spomni. Kaj bi šele rekli danes, osem let pozneje, ko je dopolnil stotico?
In recept za to dolgoživost? »Geni, samo geni,« odgovarja na kratko. Od njega ne boste slišali dolgih litanij o zdravi prehrani, dietah, nujnemu gibanju, izogibanju slabim razvadam. »Praktično vsi v moji družini so bili, ali so stari 90 let in več,« pripomni.
Za Čičarja se je zavzel sam minister
»Na višji gimnaziji sem se šolal za učitelja. Na učiteljišču nam niso dovolili, da bi bili člani športnih klubov, lahko pa smo bili člani Sokola. Tako sem na atletskih tekmovanjih uporabljal spremenjen priimek, samo obrnil sem svojega v Čičar. Leta 1940 sem bil izbran v reprezentanco za Balkanske igre v Carigradu, na učiteljišču niso hoteli ugoditi prošnji kluba, da izostanem od pouka. Posredoval je takratni jugoslovanski minister za šport, znani slovenski politik Anton Korošec, pri katerem je uradoval profesor Drago Ulaga, ki mi je izdal potrdilo, da sem lahko odšel na tekmovanje, kjer sem osvojil zlato in srebrno kolajno. Na ljubljanskem kolodvoru nas je pričakalo nekaj ljudi, prejel sem šopek rož in to je vse.«
»Na višji gimnaziji sem se šolal za učitelja. Na učiteljišču nam niso dovolili, da bi bili člani športnih klubov, lahko pa smo bili člani Sokola. Tako sem na atletskih tekmovanjih uporabljal spremenjen priimek, samo obrnil sem svojega v Čičar. Leta 1940 sem bil izbran v reprezentanco za Balkanske igre v Carigradu, na učiteljišču niso hoteli ugoditi prošnji kluba, da izostanem od pouka. Posredoval je takratni jugoslovanski minister za šport, znani slovenski politik Anton Korošec, pri katerem je uradoval profesor Drago Ulaga, ki mi je izdal potrdilo, da sem lahko odšel na tekmovanje, kjer sem osvojil zlato in srebrno kolajno. Na ljubljanskem kolodvoru nas je pričakalo nekaj ljudi, prejel sem šopek rož in to je vse.«
Gospod Marko Račič živi zelo preprosto, lahko bi rekli, da prakticira kombinacijo športne in vojaške discipline, uživa v svojem strogo začrtanem dnevnem urniku. »Med deseto in enajsto zajtrkujem, kosilo imam ob dveh popoldan, večerjam pa po televizijskem dnevniku. Vmes grem na sprehod, veliko berem, časopis Delo vsak dan, saj sem vaš dolgoletni naročnik. Z dogajanjem doma in po svetu sem na tekočem tudi, ker spremljam informacije na TV in radiju. Še vedno pa se ukvarjam tudi s statistiko, to je ostal moj hobi.«
V nadaljevanju si preberite kopico zanimivh anekdot iz njegovega bogatega športnega življenja ter preverite vse nejgove dosežke in priznanja.
Med sokoli je zrasel zelo hiter šprinter
»Od enajstega leta starosti sem bil član Sokola, kjer sem igral harmoniko v orkestru, gledališču in telovadil. Pri 16 letih so mi na tekaški stezi na prostoru, kjer je danes Inštitut Jozef Stefan, tam pa je domoval tudi Nogometni klub Reka, izmerili čas 12,0 v teku na 100 metrov. To je bil odličen reuzltat za mladinca, v časopisu Jutro so moj dosežek objavili med Sokolskimi novicami. Predstavniki Ilirije so me prepričali, da začnem trenirati atletiko. Moj trener je bil Avstrijec Otto Klein, ki je v Ljubljani zbral najboljše tekače takratne Dravske banovine. Na svoj rojstni dan, 27. aprila 1937, sem na prvi tekmi že tudi zmagal. Istega leta sem popravil osebni rekord na 11,8, naslednje leto 11,2, leta 1940 pa sem v Beogradu tekel najhitreje v karieri – 10,8. Jugoslovanski rekrod je znašal 10,7, svetovnega pa je držal Jesse Owens (10,3).«
»Od enajstega leta starosti sem bil član Sokola, kjer sem igral harmoniko v orkestru, gledališču in telovadil. Pri 16 letih so mi na tekaški stezi na prostoru, kjer je danes Inštitut Jozef Stefan, tam pa je domoval tudi Nogometni klub Reka, izmerili čas 12,0 v teku na 100 metrov. To je bil odličen reuzltat za mladinca, v časopisu Jutro so moj dosežek objavili med Sokolskimi novicami. Predstavniki Ilirije so me prepričali, da začnem trenirati atletiko. Moj trener je bil Avstrijec Otto Klein, ki je v Ljubljani zbral najboljše tekače takratne Dravske banovine. Na svoj rojstni dan, 27. aprila 1937, sem na prvi tekmi že tudi zmagal. Istega leta sem popravil osebni rekord na 11,8, naslednje leto 11,2, leta 1940 pa sem v Beogradu tekel najhitreje v karieri – 10,8. Jugoslovanski rekrod je znašal 10,7, svetovnega pa je držal Jesse Owens (10,3).«
Zavrnili fašistični pozdrav
»Z začetkom vojne so ukinili Sokol, v sokolskem domu so postavili postelje za italijanske vojake. Italijanski olimpijski komite je poskusil pri nas na novo organizirati šport, prvo je bilo tekmovaje na Plečnikovem stadionu za Bežigradom. Na častni tribuni so bili vsi glavni oblastniki. Od nas so zahtevali, da jih pozdravimo s fašističnim pozdravom, mi pa tega nismo hoteli. Sledilo je pregovarjanje, tekmovanje je bilo nekaj časa pod vprašajem, nato pa so Italijani popustili in dovolili, da se miting izvede brez pozdrava. Leta 1941 smo še trenirali in malce tekmovali, naslednje leto pa je Osvobodilna fronta zaukazala kulturni in športni molk, tako da je vse zamrlo. Kot učitelj nisem smel delati, s posredovanjem OF sem dobil službo na železnici, po opravljenih tečajih sem postal odpravnik vlakov na postaji v Črnomlju.«
»Z začetkom vojne so ukinili Sokol, v sokolskem domu so postavili postelje za italijanske vojake. Italijanski olimpijski komite je poskusil pri nas na novo organizirati šport, prvo je bilo tekmovaje na Plečnikovem stadionu za Bežigradom. Na častni tribuni so bili vsi glavni oblastniki. Od nas so zahtevali, da jih pozdravimo s fašističnim pozdravom, mi pa tega nismo hoteli. Sledilo je pregovarjanje, tekmovanje je bilo nekaj časa pod vprašajem, nato pa so Italijani popustili in dovolili, da se miting izvede brez pozdrava. Leta 1941 smo še trenirali in malce tekmovali, naslednje leto pa je Osvobodilna fronta zaukazala kulturni in športni molk, tako da je vse zamrlo. Kot učitelj nisem smel delati, s posredovanjem OF sem dobil službo na železnici, po opravljenih tečajih sem postal odpravnik vlakov na postaji v Črnomlju.«
Na OI 1948 s Titom in Stalinom
»Na olimpijske igre v London smo morali s sabo odnesti plakate Tita in Stalina ter jih namestiti na stene v sobah, kjer smo bivali. To smo opravili še pred odhodom na prvi trening. Ko smo se vrnili, jih že ni bilo več. Gostitelji so jih medtem potrgali in nam dali jasno vedeti, da politika v nobeni obliki ne sodi na olimpijske igre. Trenerji so ocenili, da je bolje, da opustim nastopa na 100 m in 200 m, saj so bili temnopolti atleti nepremagljivi. Nastopil sem v teku na 400 m, izpadel sem v četrtfinalu, na koncu sem bil skupno na 22. mestu.«
»Na olimpijske igre v London smo morali s sabo odnesti plakate Tita in Stalina ter jih namestiti na stene v sobah, kjer smo bivali. To smo opravili še pred odhodom na prvi trening. Ko smo se vrnili, jih že ni bilo več. Gostitelji so jih medtem potrgali in nam dali jasno vedeti, da politika v nobeni obliki ne sodi na olimpijske igre. Trenerji so ocenili, da je bolje, da opustim nastopa na 100 m in 200 m, saj so bili temnopolti atleti nepremagljivi. Nastopil sem v teku na 400 m, izpadel sem v četrtfinalu, na koncu sem bil skupno na 22. mestu.«
Tuđman pospešil napredovanje
»Na Višji vojni akademiji sem srečal Franja Tuđmana, ki je bil pozneje prvi mož športnega društva Partizan. Pri meni je bil na telovadbi, vodil sem tudi rekreacijo za višje oficirje. Tuđman je bil kasneje glavni kadrovik v generalštabu JLA, zato sem se pri njemu pozanimal glede napredovanja, potem ko sem že opravil izpite za majorja, a se je postopek ustavil. Vse sem mu podrobno pojasnil, on pa je dejal: »Odidi v generalštab k polkovniku Prodanoviću in mu vse povej tako kot meni.« Do napredovanja je prišlo v kratkem, Tuđman pa je leta 1955 vztrajal, da se še bolj vključim v delo pri Partizanu kot trener, funkcionar, statistik in sodnik.«
»Na Višji vojni akademiji sem srečal Franja Tuđmana, ki je bil pozneje prvi mož športnega društva Partizan. Pri meni je bil na telovadbi, vodil sem tudi rekreacijo za višje oficirje. Tuđman je bil kasneje glavni kadrovik v generalštabu JLA, zato sem se pri njemu pozanimal glede napredovanja, potem ko sem že opravil izpite za majorja, a se je postopek ustavil. Vse sem mu podrobno pojasnil, on pa je dejal: »Odidi v generalštab k polkovniku Prodanoviću in mu vse povej tako kot meni.« Do napredovanja je prišlo v kratkem, Tuđman pa je leta 1955 vztrajal, da se še bolj vključim v delo pri Partizanu kot trener, funkcionar, statistik in sodnik.«
Športni vohun na Švedskem
»Na začetku trenerske poti me je SOFK (jugoslovanska zveza za telesno kulturo) poslala na strokovno usposabljanje na Švedsko, kjer sem preučeval treninge tekačev na srednje in dolge proge, pa tudi skakalcev v višino. Izbrali so me, ker sem edini govoril nemško, angleškega jezika takrat ni obvladal nihče od nas. Vsak trener, s katerim sem govoril, je želeli izvedeti, kaj mi je pred tem povedal njegov kolega. Tudi oni so si marsikaj prikrivali. Dobil sem tudi nalogo, da preverim, kaj počnejo v njihovi vojski, katere vaje opravljajo. Za marsikaj so mi dali jasno vedeti, da gre za vojaško skrivnost in da mi vsega ne morejo razkriti. No, po prihodu v Beograd so vsi atleti želeli trenirati pri meni, saj so vedeli, da sem oborožen z novostmi pri treningu.«
»Na začetku trenerske poti me je SOFK (jugoslovanska zveza za telesno kulturo) poslala na strokovno usposabljanje na Švedsko, kjer sem preučeval treninge tekačev na srednje in dolge proge, pa tudi skakalcev v višino. Izbrali so me, ker sem edini govoril nemško, angleškega jezika takrat ni obvladal nihče od nas. Vsak trener, s katerim sem govoril, je želeli izvedeti, kaj mi je pred tem povedal njegov kolega. Tudi oni so si marsikaj prikrivali. Dobil sem tudi nalogo, da preverim, kaj počnejo v njihovi vojski, katere vaje opravljajo. Za marsikaj so mi dali jasno vedeti, da gre za vojaško skrivnost in da mi vsega ne morejo razkriti. No, po prihodu v Beograd so vsi atleti želeli trenirati pri meni, saj so vedeli, da sem oborožen z novostmi pri treningu.«
