Kongres asov brez sklepov, toda z veliko ponosa in veselja

Ljubljana - Ko so veljaki svete alianse leta 1821 zasedali v Ljubljani, je v glavnem mestu Kranjske bilo kakih 20.000 duš. Skoraj 200 let pozneje se jih je na tem prizorišču, zdaj Kongresnem trgu, zbrala približno četrtina in počastila športnike, ki so v zadnjih tednih ponesli dober glas o naši deželi po širnem svetu.

Nina Pušlar je z uspešnico Lepa si ogrela občinstvo in na odru so se najprej zvrstili krotilci brzic, svetovna prvaka iz Španije Eva Terčelj in Nejc Žnidarčič ter bronasti Luka Božič. Kmalu sta se jim pridružila še dva, ki sta osvojila Iberski polotok: zmagovalec Vuelte Primož Roglič in mladi biser Tadej Pogačar, srečna, ker sta v domovini naletela na drugačno vreme, kot sta ga še dan prej preživljala med kolesarskim vaterpolom v Yorkshiru.



Seveda so največ ovacij poželi srebrni odbojkarji. Ko so stopili na oder, na katerem je župan Zoran Janković delil zelene zmajčke, se je vzklik množice slišal do Bavarskega dvora, ki je prav tako dobil ime po omenjenem kongresu, če sta že Cesta dveh cesarjev in Ruski car vendarle predaleč.

Zadnji leteli z Adrio

Škoda, da niso finalne tekme eurovolleyja odigrali v hramu slovenskega športa. Tudi v pariškem Bercyju je bilo veliko Slovencev, ampak ... »Stožice so Stožice, v njih bi Srbom trda predla,« je bil prepričan Jure iz Litije, ki se je prišel poklonit kapetanu Tinetu Urnautu in njegovim tovarišem. Ti so pristali na Brniku (kot zadnji z Adriinim letalom!) sredi noči in že tam jih je pričakalo več kot 200 navijačev.



Noč je bila kratka, a imela je svojo moč. Če so bili reprezentanti po finalnem porazu s Srbijo poklapani, so jim topli jesenski žarki polepšali dan, množica jim je zarisala nasmeh na obraz. Z vseh koncev in krajev so prišli, tudi starši, tete, strici, dedki in babice, ki so preselili v prestolnico svoje zmedene bruce in združili prijetno s koristnim.

Največ je bilo Ljubljančanov. Bolje rečeno, Ljubljančank. Vsaj v ospredju. »Prišle smo že uro prej, da bi bile v prvi vrsti. Rada bi spoznala kakšnega odbojkarja. Ali pa ga vsaj videla od blizu. Zelo sem ponosna nanje, naša državica ima toliko športnih junakov, da je neverjetno,« je povedala Lucija, ena od najstnic z zobnim aparatom in narisanimi zastavicami na licih.



Z njo se je strinjal nekajkrat starejši Franc z Raven na Koroškem. »Dva milijona nas je, komaj za kakšen Dunaj, a poglejte, kakšne rezultate dosegamo celo v ekipnih športih,« je rekel priletni možakar in podprl zamisel predsednika republike Boruta Pahorja, da bi 1. oktober razglasili za državni praznik, dan športa, hkrati pa izpostavil, kako so Slovenci stopili skupaj tudi v pomoč malemu Krisu in v kratkem času zbrali 2,3 milijona evrov za nekaj kapljic zdravila.

Športniki v dnevnih sobah

Pozno poletje in zgodnja jesen sta postregla s športnimi presežki, začenši s plezalko Janjo Garnbret, motokrosistom Timom Gajserjem, rekordno potapljačico Alenko Artnik, rdečo majico Rogličem, belo majico Pogačarjem, Kekovimi nogometaši, odbojkarji ...



Slednji so drugič postali evropski podprvaki in Sloveniji priigrali peto kolajno z velikih tekmovanj v kolektivnih panogah. Odbojka je še najbolj kolektivna med vsemi, v njej res nihče ne more »solirati«. Pred štirimi leti skoraj nihče ni vedel za odbojkarje in še pred mesecem so redki znali povezati imena z obrazi. Zdaj so Čeba, Pajči, Deki oz. Vinko, Gaspa oz. Mičo, Buči, pa tudi Rogla in Pogi, že lepo zleknjeni na kavču naših dnevnih sob!


 

Nalezljiva slava

Odbojkarsko himno Let's Go Together je odpela operna zvezdnica Eva Pavli iz zasedbe Tosca Beat, program je bil zastavljen bolj kulturno in dostojanstveno kot ob slavju zlatih košarkarjev in bronastih rokometašev pred dvema letoma, a prevelik kos slave si je odrezala sedma sila, ki je izgubila kompas in se navzela zvezdništva. Proti koncu se sploh ni več vedelo, komu je bila namenjena dobrodošlica.

Novinarji bi pač morali ostati v zakulisju, kjer se vse ve in malo manj pove. Tam sta beli koder Slash in maskota Ace še naprej uživala v soju žarometov in celo zasenčila Jana Plestenjaka. Je pa zaradi njega Zdravljica lepše zvenela, če je bilo že nadaljevanje koncerta stvar okusa ...