Tiskane izdaje
Med pobudniki tekmovanja pri Mednarodnem olimpijskem komiteju je Slovenec dr. Janez Kocijančič, ki nam je prav med februarskimi zimskimi igrami v Sočiju, takrat še zadnjič v vlogi predsednika OKS, razgrinjal ambiciozen projekt nove športne zgodbe. Za začetek so se ga silno ambiciozno lotili Azerbajdžanci, prebivalci oddaljenega in širnemu svetu ne prav znanega stičišča različnih kultur s svojim glavnim mestom. V Bakuju lahko govoriš z vsakim mimoidočim rusko, kot bi bil sredi Moskve, iz loncev in pečic pa diši predvsem po dobrotah orientalske kuhinje.
In šport? »Ni je čez rokoborbo. Naj nogomet še tako vlada svetu, ženska odbojka pa iz leta v leto privablja več gledalcev, je jasno, kateri panogi pri nas še naprej pripada kraljevska vloga,« so skupini novinarjev in predstavnikov nacionalnih olimpijskih komitejev s področja stikov z javnostjo tri dni med podrobno predstavitvijo prvih evropskih iger večkrat razlagali bodisi domačini bodisi njihove okrepitve iz tujine. Med slednjimi je tudi Britanec Simon Clegg, dolgoletni športni funkcionar, zdaj izvršni direktor iger, nekoč biatlonski reprezentant. Ruščina mu ni povsem tuja, saj se je prav s skrivnostmi teka na smučeh in streljanja sredi osemdesetih seznanjal v Minsku, pozneje pa na območju nekdanje NDR, kot mnogi tujci, vpleteni v prireditev razsežnosti, kakršnih v Bakuju prej še niso zaznali, pa je navdušen nad izjemnim razcvetom mesta v sicer – predvsem z nafto – bogati državi.
Po okrepitve v tujino
»Tukaj sem približno devet mesecev in prav neverjetno je, kako hitro in uspešno urejajo prizorišča. Menim, da v moji deželi česa takšnega v tako kratkem času ne bi dosegli,« je bil ob sobotnem srečanju s poročevalci prepričljiv omenjeni Otočan. Sicer pa se je prav ruščina zelo pogosto prepletala z angleščino, azerbajdžanski prireditelji so namreč privabili kopico strokovnjakov z različnih področij od vsepovsod, a prav posebej so po številu in odgovornih vlogah izstopali Avstralci, Kanadčani, Američani. V Azerbajdžanu, kjer si doslej za najodmevnejši dogodek štejejo prireditev pesmi evrovizije, leta 2016 pa bodo priredili 42. šahovsko olimpijado, pri pripravi in izvedbi prvih evropskih iger ničesar ne nameravajo prepustiti naključju.
»Seveda bi bilo ceneje, če bi na vseh področjih priprav delali zgolj z domačo silo, a po zadnjih podatkih je te med vsemi navzočimi le 63 odstotkov. V organizaciji se trudijo člani iz 37 držav in, vsaj kolikor vem in sem doslej zaznal, nihče med njimi ni prišel v Baku zgolj po zaslužek, temveč ustvarjalno sodeluje in poskuša kar največ prispevati h končni lepi podobi teh iger,« je poudaril 55-letni omenjeni Britanec, doma iz Harlingtona, predmestja londonskega severa. Sam si je nabral že kopico poglavij v svetu športa, predvsem pri olimpijskih igrah pred dvema letoma v domovini, sicer pa smo se med vsemi tujimi okrepitvami prireditvenega odbora, ki smo jih spoznali med obiskom Bakuja, prepričali, da jim podobni projekti še zdaleč niso tuji. Soči, Vancouver, Atene, Peking, omenjeni London in še prej Sydney ali Salt Lake City so olimpijska prizorišča, kjer so omenjeni opravljali različne naloge in očitno bogate izkušnje zdaj prenašajo še ob Kaspijsko morje.
Očitno o bogatiji v deželi z 9,5 milijona prebivalcev – med njimi jih skorajda četrtina živi v Bakuju – ni dvoma. Sodobni objekti nastajajo z izjemno hitrostjo, tudi mesto je iz dneva v dan bolj podobno najbolj prepoznavnim metropolam, osrednji nacionalni štadion z 68.000 sedeži pa je videti, kot da bi prenesli Allianz Areno z münchenskega severa na Orient. »Prav imate, res sta si štadiona silno podobna, četudi – kolikor vem – ni šlo za neposredno preslikavo,« je omenil Avstralec Jeremy Edwards, generalni menedžer prizorišč evropskih iger ter prenesel željo domačinov, da bi na razkošnih tribunah imenitnega objekta nekoč spremljali azerbajdžansko nogometno reprezentanco v vidnejših vlogah kot doslej, sanjajo pa tudi o svojem moštvu v ligi prvakov.
Tudi nogomet na mivki
Evropske igre? Seveda se vsi, ki vsaj delno poznajo razmerja v športu, zavedajo, da so prireditev čakajo porodni krči. Tudi močno boleči, saj ne gre pričakovati atletskega in plavalnega spektakla v letu, ko junake štadionov in bazenov čaka svetovno prvenstvo, tudi kolesarji v junijskih dneh bolj razmišljajo o slovitem Touru kot pa o novonastali zgodbi v Bakuju. Nogomet na mivki in tekme v rekreativnem svetu priljubljenih košarkarskih »trojk« (trije proti trem v igri na en koš) lahko privabita domačine, nikakor pa nista po ustaljenih merilih vrhunskih športnih predstav. Tudi o proračunu iger na prizorišču še molčijo, zgodba ob vsej domači vznesenosti zagotovo ne bo poceni. A omenjeni taksist iz začetka članka ni edini, ki že šteje dneve do začetka. Kar pa mu ni težko, saj je zelo pogosto tako v glavnem krožišču ob obali kot tudi na letališču. Prav na teh dveh točkah pa so namestili veliki uri z odštevanjem do začetka prvih evropskih iger. Ko smo včeraj zapuščali Baku, se je izpisalo – še 257 dni.
