Tek, kajak, triatlon – pa trojčice, seveda!

Nekdanja športna plezalka Lučka Podlipnik, svojčas Franko, je danes mamica, arhitektka, rekreativna športnica.

Objavljeno
14. november 2015 22.56
Lučka Podlipnik
Janez Porenta, šport
Janez Porenta, šport

Če ji rečeš športna upokojenka, je to zanjo skoraj žalitev. Po končani športni karieri je pravzaprav še bolj divja in adrenalinska, kakor je bila prej kot športna plezalka. Danes je Lučka Franko, poročena Podlipnik, predvsem mamica prikupnih trojčic, potem pa še zvrhan koš vsega drugega.

Veliko Sore je že preteklo, odkar se je leta 2007 odločila, da ima dovolj. Športno pot je zapečatila pravljično, že skoraj kičasto: že pred sezono se je zaklela, da bo njena zadnja, in prav na finalni preizkušnji – pa še pred domačim avditorijem v Kranju povrhu – je prvič stopila na zmagovalni oder na tekmah najvišjega ranga. Pomahati v slovo na vrhuncu, kaj »češ lepšega«? Pa čeravno je tedaj napolnila šele 25 pomladi ... »Morda se je komu zdelo zgodaj, a takrat sem tako začutila in ni mi žal. Nisem imela časa za druge stvari, tekme so si sledile druga za drugo, težava je bila že, kdaj iti na morje. Spomnim se sezone, ko sem imela poleti teden dni prosto, pa je tedaj ves čas deževalo pri 15 stopinjah,« se brez pretirane nostalgije spominja 32-letna Škofjeločanka, ki po slovesu abstinenčne krize niti ni imela. Še naprej je namreč plezala, sploh v skali, nato jo je posrkalo v druge športe. »Za plezanje potrebuješ nekoga, ki te varuje, če greš v skalo, ti vzame veliko časa. Z jutranjim tekom ob šestih, ko tamale še spijo, pa v eni uri lahko veliko narediš.«

Plaz na cesti, na tekmo pa kar peš

Čisto zadnje tekme, v Kranju, se spomni, kot bi bilo včeraj. Vzdušje jo je poneslo, bila je sproščena, saj se ji je teden dni pred tekmo vnela kita v rami, njen nastop je bil zelo negotov, ni imela česa izgubiti. »V polfinalu sem bila pred favorizirano zadnjo tekmovalko osma, dišalo je po tem, da bom ravno pod črto. Ampak ne, ona je padla in s tem podarila meni finale, Maji Vidmar pa skupno zmago. Zelo čustveno je bilo. V finalu sem plezala prva, ko sem prišla iz stene, se mi je zdelo, da so smer narobe postavili, čisto prelahko je bilo. Potem pa so tekmice kar padale. Pred nastopom zadnje, Muriel Sarkany, sem bila tretja. Ni padla, se pa na enem mestu bolj na začetku ni mogla stegniti, ker je bila bolj majhna, in se je tam zadržala toliko, da ji je zmanjkalo časa,« obuja spomine Lučka, ki jo zdaj enkrat na mesec – ali še redkeje – potegne v naravno steno. Tekme pogreša, »ne pogrešam pa okupiranosti s športom. Vrhunski šport boli. Ko treniraš, te boli. Naporno je in vzame veliko časa. Nekaj časa gre, vse življenje bolj težko.«

Z nekdanjimi kolegi(cami) ohranja stike, ko se Martina Čufar vrne v domovino, gresta plezat v tandemu. Sicer pa so za druženje tekme, kakršna je današnja kranjska, kot naročene. »Vseeno smo bile iz vse Slovenije in se ne srečujemo vsak dan,« pojasni Podlipnikova, ki je po končani karieri opravila tudi tečaj za inštruktorico. Da bo uspešna plezalka, so odkrili na testiranjih v 3. razredu OŠ, hitro je padla noter, kmalu pospravila v vitrino prvo odličje z državne tekme, našla mesto v mladinski reprezentanci, članski ... Prišla so najstniška leta pa puberteta. »Nisem hodila ven, nič nisem pogrešala žurov, družba in vzdušje v reprezentanci sta mi pomenila več. Nič mi ni žal.« Aja, v mladinski izbrani vrsti ji je družbo delala tudi Blaža Klemenčič, pozneje uspešna gorska kolesarka. Še ena zabavna iz onih časov: »S tamalim avtobusom smo šli na tekmo v Italijo, nekam precej v hribih. Nekaj kilometrov pred prizoriščem je plaz zasul cesto in ni šlo naprej. Če bi šli okrog, bi bilo več ur vožnje, pa smo lepo vzeli potovalke in šli peš. Saj veste, punce smo nosile s sabo kup oblek pa fen pa žajfo pa kremce, od tedaj se je količina prtljage drastično zmanjšala.«

Ne ena - tri hčerke naenkrat

Zavrtimo časovni stroj naprej – in Lučkine kariere je konec. Odprla so se nova obzorja. Najprej je takoj diplomirala na fakulteti za arhitekturo, »že med faksom sem delala v nekem biroju in nato še nekaj let, vmes sem kombinirala z drugimi stvarmi, ker je bila kriza v gradbeništvu, zdaj se spet malo odpira, tako da delam na tem področju, trenutno pri arhitektu v Škofji Loki«. Potem je spoznala moža, tudi z adrenalinom zasvojenega, in nato postala mamica. Hčeri, pa ne eni – trem naenkrat. Ajdi, Meti, Neži, tri prstke so stare zdaj. »Da bi tarnala, da je bilo kdaj zelo težko, ekstremno naporno, ne. Samo logistika je malo drugačna, organizirati se je treba, biti še bolj racionalen kot prej. Pridne so, marsikaj se da z njimi početi. Tudi lupinice sem naložila v avto, voziček je bil tako ogromen, da sem ga komaj v prtljažnik dvignila, ampak sem šla. Ne bom zdaj doma zgolj zato, ker imam tri otroke!« Male princeske so jo izbrusile, še odločnejša je, samozavestnejša. »Prav občudujem njihovo navdušenje nad gibanjem, kar bi rada čim bolj ohranila. Zavedam se, da verjetno skozi puberteto ne bo šlo, glavno pa je, da jih čim dlje držim stran od tablic, telefonov. Ne bom jih porivala v vrhunski šport, ki je težak, naporen, ni zdrav, a ti tudi veliko da. Če bodo pokazale željo, pa jim ne bom nič branila.« Mimogrede: njena pregovorna ljubezen do Kreslinove glasbe še ni usahnila, v gimnaziji pa je novo ljubezen našla tudi v štrikanju. »Ne da bi s tem kaj privarčevala, predvsem sem ponosna, ko kaj ustvarim. Čisto drugače je nositi to kot kaj kupljenega.«

Predvsem pa je Lučka ohranila strast do športa. Teče, vesla, kolesari, rada je v stiku z naravo, globoko v sebi pa je tudi še tekmovalna, in ko si postavi cilj, jo hitro potegne noter. »Letos spomladi sem šla tudi malo predaleč in sem za dva meseca podlegla virozicam, drugi za drugo,« prizna. Uživa v teku, na malem maratonu ji le še sekunda manjka do osebnega mejnika – ure in pol. Tudi s kajakom je vedno bolj domača, tu pa tam po naključju malo povadi tudi ob boku Jošta Zakrajška, njegovo dekle je namreč tudi nekdanja plezalka. »Velik izziv je bil sesti v tekmovalni čoln, ki je docela nestabilen. Prvo poletje sem predvsem plavala, zdaj pa mi kar gre.« Tudi na bohinjskem Triatlonu jeklenih jo že dobro poznajo, je pa trenutno malo na stranskem tiru (dobrodelni) projekt Tri jeklene mame, pri katerem sta ji družbo delali še Teja Kralj in Neža Osovnikar. »Še vedno smo zelo dobre prijateljice, dosti se družimo, tudi z otroki, skupni trening pa se nam le redko posreči – skoraj nemogoče je, da bi vse tri naenkrat dobile varstvo,« pojasnjuje Podlipnikova, ki na vprašanje, kdo od Slovencev bo danes poskrbel za Zdravljico v Kranju, odvrne: »Ena od punc zagotovo pa morda še Domen Škofic!« Naj se ji besede pozlatijo!