Tiskane izdaje
Po sezoni 2016, v kateri je na EP na prostem v Amsterdamu nastopila v polfinalu tako na 100 kot na 200 m, nato pa debitirala na OI, so se za Majo Mihalinec začele težave, ki bi marsikomu vzele voljo. Poškodbo ahilove tetive leve noge je leta 2017 sprva zdravila konservativno, s terapijami, a se je nato odločila za operacijo. Ko je že mislila, da so preglavice za njo, in se je pripravila za novo sezono, pa so se spet pojavile bolečine. Vse skupaj je bilo precej nedefinirano, prave diagnoze ni dobila, sprva predvideni dvotedenski počitek pa se je razvlekel do konca sezone. Bržčas je šlo za reakcijo na operacijo, za spremenjeno statiko, na kar se je morala noga navaditi.
»To obdobje bi najraje čim prej pozabila. Dve leti je bila dolga, težka doba, čeprav moram priznati, da mi je minila kar hitro, ker sem vseskozi trenirala. Dvakrat sem opravila trimesečne bazične treninge, nato pa se pred začetkom tekmovanj poškodovala. To me je seveda potrlo, a motiviralo me je to, da sem vedela, da sem blizu svojim najboljšim rezultatom, po operaciji sem se relativno hitro vračala. Nikdar nisem imela krize, da bi pomislila na konec. Tu je zelo veliko pomagal tudi trener Srdjan Djordjevič, ki je res strokovnjak pri prilagajanju treningov glede na poškodbo, tako da se mi ti nikdar niso zdeli nesmiselni,« se je v neprijetne čase vrnila Mihalinčeva, za katero je bilo vse skupaj zelo naporno po mentalni plati. To je bilo težko obdobje tudi za njenega fanta in družino, a so vsi potrpeli, Maja pa si je glavo bistrila tudi z ogledi odbojkarskih tekem sestre Katje.
Poleti spet tudi na 200 m
Občutki, da bo ob vrnitvi spet hitra, je niso prevarali. Normo za Glasgow je izpolnila na prvi letošnji tekmi, ki je vse do zadnjega sploh ni načrtovala, šlo je bolj za pridobivanje tekmovalnih občutkov, za nameček je bila že ob 10. uri. »Ta tekma je bila res olajšanje, s tekmovalnim ritmom pa upam, da bodo časi še boljši,« pravi Mozirčanka, ki je prepričljivo osvojila naslov državne prvakinje v tej disciplini, s časom 7,29 pa se je osebnemu rekordu približala na pet stotink sekunde.
Za 29-letnico, ki v letih 2017 in 2018 ni imela resnejše tekme (po enkrat je nastopila za klub, a to je bil bolj trening), bo dvoransko EP konec tedna prvo tovrstno po Pragi 2015. »Pogrešala sem tekmovanja, potovanja na mitinge, srečevanje s tekmicami in komaj čakam, da spet začutim pravo vzdušje. Želim čutiti, da sem spet na veliki tekmi, da sem v glavi stoodstotna, da ni nobenih strahov, ovir. Rada bi se čim bolj približala osebnemu rekordu in se prebila v polfinale,« pravi pred prihajajočim EP – kvalifikacije teka na 60 m bodo na sporedu v soboto – Mihalinčeva, ki je ob začetku sezone zamenjala klub in se iz Velenja preselila v ljubljanski Mass.
Poleti bo spet nastopala tako na 100 kot na 200 metrov, cilj je SP v Dohi, dolgoročni pa OI v Tokiu: »Vsekakor si želim še enkrat nastopiti na OI in v Tokiu bi se rada bolje izkazala, kot sem se v Riu. Mislim, da bi drugo priložnost bolje izkoristila, saj je bil Rio vendarle prva olimpijska izkušnja.«
