Tihotapci so hoteli zanj 200.000 dolarjev

Kuba že od nekdaj velja za št. 1 v olimpijskem boksu. Reprezentanca z največjega otoka v Karibih je bila s sedmimi kolajnami (štirimi zlatimi, dvema srebrnima in eno bronasto) najuspešnejša tudi na 18. svetovnem prvenstvu, ki se je včeraj končalo v Dohi. Eno od lovorik je osvojil Arlen Lopez, ki je na poti do najžlahtnejšega odličja v srednji kategoriji (do 75 kg) premagal tudi na koncu devetouvrščenega Bistričana Aljaža Venka.

V zadnjem obdobju pa se Kuba čedalje bolj uveljavlja tudi v profesionalnem boksu, kajpak po zaslugi asov, ki so prebegnili v druge države. Mednje sodi tudi Erislandy Lara, svetovni prvak v supervelterski kategoriji (do 69,85 kg) po različicah WBA in IBO, ki ga bo 25. novembra v Miamiju izzval ptujski šampion Dejan Zavec.

»Ameriški sen«, kakor se zdaj glasi vzdevek 32-letnika iz Guantanama, je doslej v ringu in ob njem doživel in prestal že marsikaj. Potem ko se je leta 2005 na svetovnem prvenstvu v Mianyangu ovenčal z zlato lovoriko v velterski kategoriji (do 69 kg), se je želel preizkusiti še med profesionalci. Ker pa to na Kubi ni (bilo) mogoče oziroma je celo prepovedano, mu ni preostalo drugega, kot da je pobegnil iz domovine.

Prvič je poskusil uiti že julija 2007 sredi vseameriških iger v Rio de Janeiru, ko se z reprezentančnim kolegom Guillermom Rigondeauxom, dvakratnim olimpijskim in svetovnim prvakom, po obisku diskoteke nista vrnila v »bazni tabor«. Medtem ko sta čakala na pravo priložnost za beg v ZDA, pa so postajali pritiski kubanskih oblasti vse hujši (po mizi je udaril celo takratni predsednik države Fidel Castro), zaradi česar sta si premislila in se sklonjenih glav vrnila domov.

Tam ju je pričakal pravi pekel. Pristojni so ju namreč kaznovali tako, da se nista smela zaposliti. Za nameček so ju izolirali skupaj z njunima družinama. Živeli so v hudi revščini. Da so si lahko nakupili hrano, sta morala prodati celo svoje zlate kolajne. »To je bilo življenje brez vsakršnega smisla,« se težkih časov spominja Lara. Ker tako ni mogel več živeti, je novembra istega leta znancu Ahmeta Önerja, lastnika hamburškega boksarskega kluba Arena, javil, da si želi pobegniti v Nemčijo in tam nadaljevati športno pot.

Razvpiti promotor, ki ne skriva navdušenja nad kubanskimi boksarji, mu je bil takoj pripravljen plačati vse stroške pobega, ki pa ni minil brez težav. Zapletlo se je, ko so tihotapci izvedeli, koga naj bi s hitrim čolnom iz Havane prepeljali do 200 kilometrov oddaljenega Cancuna. Za takšno pot morajo običajni ljudje odšteti od 10.000 do 15.000 dolarjev, uspešni športniki, med katerimi prevladujejo igralci bejzbola, pa bistveno več.

Od Lare so zahtevali celo 200.000 dolarjev, pri čemer so mu zagrozili, da ga bodo vrgli v morje, če ne bodo dobili vsega denarja. Öner se je nato prek svojih posrednikov z njimi zedinil za 40.000 ameriških »zelencev«, po dodatnih tisoč dolarjev je moral seči v denarnico še za mehiške policiste, ki so šampiona iz Guantanama po naključju ujeli med kontrolo in ga nameravali vrniti v domovino.

Nemški menedžer turškega rodu, ki je pod svoje okrilje iz »dežele tobaka, sladkornega trsa in salse« pripeljal že več sijajnih borcev (med drugimi tudi olimpijske prvake Yana Barthelemyja, Yuriorkisa Gamboo in Odlanierja Solisa), trdi, da so vredni vsakega centa. Zanje pravi, da med dvoboji delujejo kakor roboti. »Za nameček se tudi nikogar ne bojijo. Prav z vsakomur si upajo v ring,« je že pred leti izjavil Öner.

Ko je podpisal pogodbo še z Laro, je Castru prekipelo. Iz svoje vile je bentil nad »nemško mafijo«, ki ponosnim sinovom Kube meša glave. Očitali so mu celo trgovanje z ljudmi. Lastnik kluba Arena si zaradi tega ni pretirano belil svoje glave. »Ah, Fidel. Raje naj se vpraša, zakaj bežijo s Kube. Očitno hrepenijo po boljšem življenju. Zato tudi prihajajo k meni,« je na očitke odgovarjal nemški Turek, nekoč tudi sam boksar.

Za Erislandyja je takoj vedel, da bo uspešen tudi med profesionalci. »Lara je pravi dragulj. Prepričan sem, da bo podobno zmagoval kakor, denimo, Gamboa, ki je medtem že zvezdnik v ZDA,« je Öner napovedal svetlo prihodnost Erislandyju po njegovem uspešnem poklicnem ognjenem krstu aprila '08 v Ankari. Ni se motil. Lara, ki se je kmalu preselil v Houston, je odtlej nanizal dvajset zmag (12 s k. o.), dva neodločena izida in doživel le dva poraza z asoma, kakršna sta Američan Paul Williams in Mehičan Saul Alvarez.

Z uspehom proti Američanu Ishu Smithu se je decembra lani ovenčal z naslovom svetovnega prvaka po različici WBA, ki mu je po zmagi nad Dominikancem Delvinom Rodriguezom junija letos dodal še šampionski pas združenja IBO. Na neuradni svetovni lestvici ta čas v superveltrski kategoriji trdno drži drugo mesto za Alvarezom.