Za človeka, ki je kot prvi smučal z vrha najvišje gore sveta, se ne pričakuje, da ga bo smrt pričakala ravno v domačih hribih. Preprosto ne gre, da se ne bi vsak sam pri sebi spraševal o čudnih poteh usode. Davo Karničar, vrhunski alpinist, turni smučar, učitelj smučanja, prvi človek, ki je smučal z Everesta, je umrl v ponedeljek popoldne med podiranjem drevesa.
PREBERITE TUDI:
Z Davom naju čaka še najmanj en velik podvig v življenju
Ko uživaš v potovanju na smučeh, si zmagal
Z Davom naju čaka še najmanj en velik podvig v življenju
Ko uživaš v potovanju na smučeh, si zmagal
Rojen sem bil, da bi smučal z Everesta, je dejal nekoč in stvar leta 2000 – na Elanovih smučeh – navsezadnje tudi uresničil. Z bratom Drejcem sta se pet let pred tem na smučeh spustila z vrha 8091 metrov visoke Anapurne. Presmučal je najvišje vrhove vseh kontinentov, ugriznil v severno stran Eigerja – eno najtežjih za smučanje sploh – in vzhodno steno Matterhorna, poskusil tudi na slovitem K2, a se mu načrt ni izšel. Težave s hrbtenico in slabo vreme sta ga dokončno zaustavila, čeprav je bilo v medijih pogosto zapisano, da je bilo smučanje z ene najnevarnejših gora njegov življenjski projekt.
»Če bi bil zdrav, bi se smučanje s K2 mogoče dalo izsiliti. Naslednje leto so bile razmere precej bolj ugodne in K2 je presmučal Poljak Andrzej Bargiel, čeprav na način, ki zadošča predvsem sodobnemu času in pritiskom po prikazovanju rezultatov za vsako ceno, ne pa tudi vsem etičnim zahtevam alpinizma. Sicer se je spustil do doline s smučmi, a se je spuščal tudi po vrvi, tako da K2 še čaka, da ga nekdo presmuča v celoti. Vrnitev me ne zanima, ker sem ocenil, da je prišel čas, ko se moram odpovedati osemtisočakom,« je odgovoril Mihi Hočevarju na vprašanje, ali ima pri 56 letih še željo po takšnih ekstremnih podvigih.
Opravil je več kot 1500 alpinističnih tur (klasični alpinizem, pristopi, strma smučanja), med katerimi izstopajo ne samo smučarski podvigi, temveč tudi solo ponovitve zahtevnih kopnih smeri kot priprava za psihične obremenitve ob alpinističnem smučanju. Vrh te dejavnosti je solo ponovitev Bonattijevega stebra v Druju leta 1988, njegove dosežke izpostavljajo pri Planinski zvezi Slovenija (PZS).
»Če se ukvarjaš s stvarmi, ki te izpostavljajo nevarnostim in pripeljejo na mejo sposobnosti, se moraš temu povsem posvetiti. Mogoče se potem zdi, da druge stvari v življenju jemlješ preveč z levo roko. Jaz sem imel srečo, da sem odraščal v takšnem okolju, skozi puberteto s tem sicer nisem bil zadovoljen, ker sem imel občutek, da sem odrinjen od dogajanja, da znam le hoditi v hribe in smučati. Ampak v neki točki sem spoznal, da imam izjemne okoliščine za tisto, kar rad počnem. Pri meni ne gre za racionalno odločitev, da bi rad to počel in sem se tega načrtno lotil. Le sebe sem se začel toliko zavedati, da bi to rad še počel, da je to del mene. To sem potreboval, to sem, hribovec in smučar. Tudi če je cilj nižji in tveganje manjše, bom to najbrž počel do konca. Morda bo zvenelo plehko, a to je zame način življenja,« je košček za koščkom, poved za povedjo, počasi razkrival svojo življenjsko filozofijo.
Davo Karničar je večkrat dejal, da v gorah išče mir, ljubezen, samoto. Alpinist stare šole, dobi človek občutek, ko prebira njegove intervjuje in iskrene izjave, čeprav morda s tem delamo krivico mlademu rodu vrhunskih slovenskih alpinistov.
Prihodnje leto bi bila dvajseta obletnica slovitega spusta z 8848 metrov visokega Everesta. Nekje je izrazil željo, da bi za okroglo obletnico luč sveta ugledal film.
»Kljub Everestu so hribi še vedno izziv. Vsak je drugačen, vsak dan te čaka nekaj drugega. Na najvišjega ne bi prišel, če ne bi z veseljem šel tudi na hrib, ki ni visok niti 2000 metrov.« Življenjska filozofija človeka, ki ve, kaj je življenje. »Izkušnje so trše takrat, ko si neuspešen. Bolj hvaležen postaneš za uspehe. Več ti pomenijo,« je dejal v intervjuju.