Tokič: Ego ne trpi, vesel sem, da predajam štafetno palico

Bojan Tokič je v zadnjih dveh desetletjih za slovenski namizni tenis naredil toliko kot nihče drug. Lani je na njegovih krilih reprezentanca, v kateri so bili še Darko Jorgič, Deni Kožul in Jan Žibrat, osvojila bron na ekipnem EP. Klubska sezona, ki se izteka, bo zanj zadnja po skoraj desetletnem uspešnem sodelovanju z bundesligašem Saarbrücknom. Pri 37 letih je še vedno temperamenten in brez dlake na jeziku.

Kaj se je za vas osebno spremenilo z lanskim bronom na ekipnem EP?

Ne veliko, je pa bila kolajna smetana na mojo kariero. Nihče ni verjel, da bodo ti mladi fantje tako hitro ujeli stik z najboljšimi. Razlika med nami je skoraj dve desetletji, ujeli smo pravi trenutek, da se oni bližajo vrhuncu, jaz pa tam vztrajam. Stvari so se poklopile, ni pa nam bila kolajna podarjena niti ni bila splet srečnih okoliščin ali žreba. Ko mi je trener prvakov Nemcev rekel, da je bila tekma z nami zanje najtežja na prvenstvu, sem vedel, da je bil uspeh zaslužen. Da pa bi se kaj spremenilo, težko rečem, razen obljube zveze, da bomo dobili dva tisočaka »po glavi«. In seveda osebnega zadovoljstva, da sem popolnil kolajne z EP.

Pa slovenski namizni tenis, je znal unovčiti vaš uspeh?

Dvomim. Vprašanje na mestu, a za koga drugega. Igralci nismo kaj dosti informirani o tem, to ni naša stvar. Generalno je v slovenskem športu težko unovčiti rezultat, videli ste polemike, ko je predsednik hokejske zveze dejal, da je z olimpijskim nastopom nastala zgolj izguba.

Že od Bojana Raka naprej je reprezentanca brez selektorja. To kaj vpliva na vas?

Mi bi tudi radi, da bi bile stvari razjasnjene. Če bi jaz vodil zvezo, bi jo povsem drugače. Ne trdim pa, da jo drugi vodijo napačno ali da je moje mnenje pravilno. Lepo bi bilo imeti človeka, ki bi bil odgovoren za nas. Toda vzdušje je, kljub starostni razliki, odlično, kdo ali kaj nas vodi, nas niti najmanj ne obremenjuje. Lahko pripeljejo tudi papeža iz Vatikana in nas bo peljal naprej.

Ste vi na nek način selektor te reprezentance?

Nisem in ne želim biti, sem pa zgled. Fantom ne solim pameti, Jože Urh jih je dobro vodil in usmerjal, kar dokazujejo rezultati. Na tekmah ne vsiljujem svojih idej niti ne pametujem, razen če me trener vpraša za mnenje. Igralci se pogovarjamo med seboj, ne želim pa izstopati. Avtoriteta mora biti. Če bi bil jaz trener, tudi ne bi želel, da se mi nekdo z napotki meša zraven.

Kakšna trenerka je Andreja Ojsteršek Urh, ki zdaj vodi reprezentanco?

V redu, le da ni verjetno v nobenem drugem športu tako, da bi ženska vodila moško člansko reprezentanco. Če rečem diplomatsko, morda je videti malce čudno, toda izpiti prihajajo in dva smo že opravili, eden, ekipno SP, je tik pred vrati. Andreja in Jože Urh se veliko pogovarjata o namiznem tenisu, Jože ji predaja ideje, sodeloval bo tudi pri pripravah, le na tekmovanju ga ne bo zraven.

Preseliva se na klubsko sceno. Ocena še ne končane sezone pri Saarbrücknu?

Že devet let sem v klubu, ki ves čas izpolnjuje zastavljene cilje v DP, pokalu, ligi prvakov. Tudi v tej sezoni jih je. Ne moremo biti nezadovoljni. V polfinalu bundeslige igramo z Düsseldorfom, dvorana bo polna, prišel bo Timo Boll, ni lepšega za gledalce! Za finale in lovoriko pa bi se morale stvari poklopiti, kot so se nam na ekipnem EP.

Vi ste v ligaški sezoni vpisali po 11 zmag in porazov. Zadovoljni?

To je moj najslabši izkupiček doslej, na kar je vplivalo nekaj okoliščin, tudi skorajšnja menjava kluba. A nisem nezadovoljen. Morda bi lahko vpisal dve zmagi več, a – čeprav sem stanoviten – pridejo obdobja z nepričakovanimi porazi. Iztržek 11:11 je pri mojih letih in v takšni ligi, kot je nemška, korekten.

Po sezoni boste zamenjali delodajalca, preselili se boste v 150 km oddaljeni Karlsruhe h Grünwettersbachu. Je bila to vaša želja?

Ne. Nisem želel menjave sredine še dve leti do Tokia. Devet let smo odlično sodelovali, bil sem požrtvovalen in prispeval maksimalen doprinos. A politična struktura, ki finančno pomaga klubu, je padla v afere in se klub nanjo ni mogel več zanesti. Zavleklo se je toliko časa, da mi vodilni niso mogli obljubiti pogodbe. Nemški klubi so se že začeli počasi polniti, zagrabila me je panika, nisem mogel več čakati, sicer bi izvisel.

Kaj boste iz Saarbrückna najbolj pogrešali?

Je zelo zdrav klub brez pritiskov. Ne vem, ali bom kaj pogrešal, bo pa sprememba. Nihče si pri 37 letih ne želi menjati sredine po devetih uspešnih sezonah ustaljenega ritma. Če bi bil star 25 let, bi mi bilo vseeno. Zdaj pa povsod poslušam vprašanje, koliko sem star, ali sploh še lahko hodim in igram. Spet se bo treba dokazovati od začetka, negotovo bo.

V vaše čevlje bo pri Saarbrücknu stopil Darko Jorgič.

Prava odločitev, zanj in za klub. Če bi lahko jaz odločal, bi Darko že to sezono igral v Saarbrücknu. Klub mu bo nudil fantastične razmere za trening, obenem z njim prihaja njegov trener Urh, ki bo lahko še naprej nadziral trenažni proces. Klub je fantazija za takšnega mladega igralca, nobenega pritiska ne bo, imel bo polno podporo.

Kaj ima Darko, česar vi pri 19 letih niste imeli?

Nisem bil tako kompakten igralec. On je skoraj popoln že pri 19 letih, jaz sem postal pri tridesetih. Nisem znal toliko namiznega tenisa – tehnično, taktično, telesno. Moja krivulja napredka se je vzpenjala počasi, njegova je že šla zelo strmo navzgor.

V tej sezoni se nista pomerila ...

Nazadnje sva se pred dvema, tremi leti na DP. Pošteno rečeno, ne bi me bilo sram izgubiti proti njemu. Še največji mojstri tipa Ovčarov so izgubljali z njim. Nobene težave ne vidim v tem, celo vesel sem, da prevzema liderski položaj v reprezentanci.

Ego nič ne trpi?

Nič. Niti kančka ljubosumja ni, oddelal sem svojih 15 let in storil veliko dobrega za slovenski namizni tenis, vesel sem, da bo še naprej prisoten na glavni sceni. Darko in Deni Kožul bosta še napredovala, ne smemo pozabiti niti Jana Žibrata, ki je tudi pomemben član ekipe. Tudi ko ne igra, je s srcem prisoten, v drugih reprezentancah pa sem velikokrat doživel ljubosumje in žlehtnobo tistih, ki ne igrajo. Poklali so se med sabo. No, sam bom ljubosumen le v primeru, da bo Darko nosil zastavo na odprtju OI v Tokiu. Lahko je v elitni deseterici ali evropski prvak, če pa bo vihtel zastavo, mu jo bom iztrgal iz rok (smeh).

Imate kdaj občutek, da vam pri vaših letih telo krni?

Dostikrat. Pred petimi leti je bil vse lažje, bil sem precej bolj svež, nisem vedel, da bo takšna razlika v tako kratkem času. Ogromno je ponavljanja in obremenitev za ramena, kolena, hrbet, kolke. Pa potovanja in tavanje po vsem svetu ... Zmanjšal sem trenažni proces, pred Riom sem še vadil štiri ure dnevno, odtlej do dve uri, imam tudi več dni odmora vmes. Rajši počnem druge stvari, grem plavat, v fitnes. Trenažni proces mi ne prinaša več toliko kot ohranjanje zdravega in spočitega telesa.

Toda namizni tenis skorajda na pozna starostne meje.

Odvisno, pri kom. Generacija Saiva, Primorca, Perssona je bila na ravni, ki ji jaz ne sežem niti do kolen. Fantje so lahko vzdrževali vrhunsko raven igre in imeli med seboj interne borbe, kdo bo največkrat nastopil na OI. Izjemni primer(k)i! Nastopali so še s 43, 44 leti, meja je, po mojem, sicer nekje pri 40 letih, nato raven igre res pade.

Pa sicer zdravje?

Ne morem se pritoževati. Imel sem poškodbo mišičnega stičišča pri kolenu, ki ji noben živi bog ne pride do konca. Nekateri pravijo, da je izvor iz kolka, drugi iz hrbta, tretji govorijo o vnetju. Bil bi vesel, če bi nekdo rekel bobu bob. Vleče se že 15, 16 mesecev in me delno ovira, vso sezono sem igral tudi z nekaj bolečine. Huje je ob večjih naporih.

Ali motivacija po toliko sezonah pada?

Nimam težav s treningi, ki so še vedno vsakodnevna rutina, me je pa malo strah konca kariere, saj vemo, kako je za športnike, ki odhajajo v pokoj, poskrbljeno. Zato želimo čim dlje ostati aktivni, konkurenčni in se preživljati s športom. Tudi zato motivacija ostaja. Je pa težko, ko igram s 16-letnikom, ki šele prihaja, željan je dokazovanja, ničesar nima izgubiti, jaz pa grem proti koncu kariere. Ti jo pa vsak takšen uspeh, kot je bil naš lanski bron, podaljša.

Ste še tako temperamentni kot v najboljših letih?

Tu in tam. Pred časom so klubski soigralci prišli v slačilnico, opazili luknjo in si rekli, da sem bil zagotovo jaz. Res sem bil, stol je frčal po zraku. Sprejmem poraze proti boljšim tekmecem, ne sprejmem pa občutka, ko premagam sebe. Malo se umirjam, a je v klubski garderobi ogledalo še vedno razbito. Ne vem, kako so lahko nekateri igralci tako hladni po porazih. Jaz živim za to, trudim se, ogromno energije vlagam. Ko zmagam, se veselim, ni lepšega občutka, ne glede na tekmeca. Rajši petkrat premagam najslabšega kot petkrat tesno izgubim z najboljšim.

Za konec: vaš odnos z namiznoteniško zvezo?

Ne skrivam ničesar. Sem temperamenten in povem, kar mislim, da je narobe. Morda bi moral biti tiho, bolj diplomatski, z jezikom za zobmi. Brez sramu govorim o tem, kar se je zgodilo. Najbrž predsedniku zveze njegova služba narekuje, da veliko obljublja. Takrat obljube do mene niso bile izpolnjene in sem počil. Nepravilno sem se odzval, žal mi je, da nisem povedal naravnost njemu. Bil sem kaznovan, toda zdaj imava korekten odnos. Različna sva si, drugače razmišljava, morda bova jutri spet na različnih bregovih. Bili so incidenti, a smo skupaj vse rešili, stopili v stik in razčistili stvari, zdaj smo v zelo korektnih odnosih.