Tokio ima vsaj 26 milijard razlogov za izvedbo olimpijskih iger

Glasovi za preložitev letošnjih olimpijskih iger so vse močnejši: med pobudniki izstopajo športniki, nekoliko manj je slišati mednarodne panožne zveze, nacionalni olimpijski komiteji pa so »sramežljivi« ali bolje rečeno – preračunljivi. Predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), Nemec Thomas Bach, medtem zagotavlja, da je prezgodaj za odpoved spektakla, ki bi ga moral od 24. julija do 9. avgusta gostiti Tokio, in se brani s športnimi argumenti, čeprav ima predvsem poslovne razloge za vztrajanje pri OI.
 

Šinzo Abe brani svojo čast in državno naložbo

Oblasti po vsem svetu ukazujejo športnikom, naj se ne izpostavljajo nevarnosti in naj vztrajajo pri samoizolaciji. Bach jih poziva, naj še naprej pridno vadijo in pričakajo začetek OI čim bolje pripravljeni. Številni primeri vendarle pričajo, da na zahrbtno okužbo niso imuni niti največji športni asi niti zaslužni člani MOK, kot je monaški princ Albert. Do včeraj so koronavirus zaznali v 189 državah in če bi si manj razvite lahko privoščile testiranja, bi jih bilo več, kot jih je včlanjenih v MOK (206). Epicenter je bila Kitajska, prirediteljica zimskih iger 2022, najhujše so posledice v Italiji, ki bo prišla na vrsto štiri leta pozneje, veliko smrtnih žrtev ima tudi letošnja gostiteljica Japonska. In čeprav je prav tako prekinila pouk v šolah in državna športna tekmovanja, se za njenega premierja Šinza Abeja ni veliko spremenilo, ko gre za olimpijske igre. Zanj so prevelik projekt, da bi ga lahko prestavili ali zrušili.

Pomembno vlogo pri njegovi drži ima tradicionalni ponos Japoncev, še posebej njihovih političnih vodij, ki na vsak način poskušajo ohraniti svojo čast. Olimpijske igre so zanje državni projekt in prednostna naloga konservativnega Abeja, ki bo že tako težko upravičil ogromno povečanje organizacijskih stroškov. Po prvotni oceni bi morali igre pripraviti s 6,8 milijarde evrov neposrednih stroškov, zdaj so pri uradnem znesku 11,7 milijarde, od katerih je šlo samo za gradnjo novega olimpijskega štadiona v Tokiu 1,3 milijarde. Če upoštevamo druga vlaganja, ki so posredno vezana na OI in paraolimpijske igre, kot je posodobitev cest, obeh tokijskih letališč, hotelov in druge infrastrukture, pa so Japonci že pri 26 milijardah evrov. In takšno naložbo bo težko upravičiti brez prihodka, ki bi ga prinesli turisti z vsega sveta, pokrovitelji in oglaševalci ter predvsem – pravice za televizijske prenose.


 

Znova po Coubertinovi poti?

Mednarodni olimpijski komite se je tako kot vedno primerno zaščitil, ne le prek zavarovalnic. V svoji fundaciji ima za okoli 900 milijonov evrov rezerve, s finančnimi vzvodi pa lahko drži v šahu predsednike nacionalnih komitejev in mednarodnih panožnih zvez. Ti v neuradnih krogih izražajo pobude za preložitev tokijskih iger, ko je v bližini Thomas Bach, pa obrnejo ploščo in prikimavajo njegovi modrosti, saj je MOK zanje pomemben gmotni vir. Na sporedu letošnjih OI bo zastopanih 33 panog, od katerih jih ima pet (športno plezanje, karate, bejzbol, rolkanje in jadranje na deski) status »gostov« in zato ne morejo računati na rezino marketinškega kolača. Med preostalih 28 športov pa naj bi razdelili 550 milijonov evrov, prvokategorniki (atletika, gimnastika in vodni športi) naj bi prejeli po 37 milijonov, golf, ragbi in moderni peteroboj v najnižjem razredu po 13.

Marsikatera od naštetih panožnih zvez preprosto ne more preživeti brez olimpijskih »tantiem«, to velja tudi za boks, lokostrelstvo, kajakaštvo, triatlon, dviganje uteži in druge, ki še vedno delujejo po skoraj amaterskih vrednotah očeta sodobnega olimpizma Pierra de Coubertina. Toda če MOK ne bo prejel predvidenih 2,8 milijarde evrov od pokroviteljev iger v Tokiu in za TV pravice, se bodo bržkone morali vsi zadovoljiti le z zavarovano četrtino zneska. Če bodo OI preložili na leto 2021 ali celo 2022, pa bodo za Tokio udarili na plano novi zapleti z uporabo tekmovališč in olimpijske vasi, rezervacijo hotelov ...