Tokio predaleč, prvi cilj judoistov je Budimpešta

Ljubljana – Potem ko je slovenski judo ohranil tradicijo osvajanja kolajn na evropskih prvenstvih tudi konec tedna v Varšavi, so najuspešnejša člana judoistične družine Tino Trstenjak in Adriana Gomboca ter njune kolege včeraj sprejeli ob povratku na brniško letališče. Ne Tine, ne Adriana, še zdaleč pa ne »selektorja« Marjana Fabjana ni zajela evforija.

Sobotni dan namreč za Slovence na Poljskem ni bil tako uspešen kot četrtek, ko je s srebrno kolajno opozoril nase Adrian Gomboc, ali petek, ko je kljub slabši formi pričakovano pokorila konkurenco najboljša na svetu Tina Trstenjak.

Mihael Žgank je v kategoriji do 90 kg izpadel že v prvem dvoboju, četudi je kotiral visoko na jakostni lestvici in, kar naj bi štelo še več, na prvenstvo stare celine je prišel odlično pripravljen. Žganka je premagal beloruski tekmec Jahor Varapejev. Boljši vtis je pustila 19-letna Klara Apotekar, obetavna judoistka iz Šmartnega v Rožni dolini, ki je lani v vlogi partnerice za sparing s sestro Ano Velenšek okusila tudi olimpijske igre v Braziliji. Klara je v Varšavi zasedla resda nehvaležno 5. mesto v kategoriji do 78 kg, toda razkrila, da premore veliko manevrskega prostora za napredek. Najprej je prisilila k trem napakam Portugalko kubanskih korenin Yahimo Ramirez, nato z dvema vazarijema klonila pred pozneje bronasto Britanko Natalie Powell, v repešažu pa se je vrnila v igro za kolajno z iponom, s katerim je premagala Madžarko Evelin Salanki. V drugo proti madžarski tekmici ni šlo, Abigel Joo je bila v boju za bron boljša z iponom po dveh minutah in 43 sekundah dvoboja. 

»Vem, da nisem pokazala vsega znanja, zato se ni razpletlo po scenariju, ki sem ga načrtovala, in sem seveda razočarana. Več bi morala napadati in prek tega dobiti nasprotnico bolj pogosto v kontakt. Kdo ve, morda bi se mi izšlo po načrtu, tako pa je peto mesto največ, kar je bilo dosegljivo. V odločilni borbi sem naredila napako, se sključila, nisem bila pozorna, zato sem padla na ipon. Pred tem sem se morala odpreti in več tvegati, saj sem dobila drugo kazen,« je ocenila svoje nastope Klara Apotekar, ki bi lahko v prihodnjih letih še močneje opozorila nase. Toda na tako visoki ravni, kot jo predstavlja evropski in svetovni judo, v boju za kolajne niso dovoljene napake, kakršno predstavlja že najmanjše odstopanje od stoodstotne pripravljenosti na garanje, vadbo in nazadnje fanatičen boj na tatamiju.

Tega se še kako zavedata prav oba nosilca kolajn, ki sta bila včeraj razumljivo deležna največje pozornosti med sprejemom slovenske odprave na Brniku.

»Dobil sem potrditev, da sem ravnal pravilno, ko sem se pri komaj 16 letih preselil iz Rakičana v Celje in prestopil v najboljši klub v Sloveniji. Na Lopati pri Celju se gara, pod vodstvom trenerja Marjana Fabjana vlada profesionalni pristop, saj se da le na tak način uspeti v konkurenci, kakršna vlada v judu,« je razkril Adrian Gomboc in dodal, da mu vselej ni bilo lahko v sprva tujem okolju: »Z mamo sva živela sama, posledično sva močno navezana drug na drugega. Toda imel sem svoj cilj, ta kolajna pa je prišla kot naročena, saj mi letos ni šlo vse po željah.«

Kot je zatrdil Adrian, ostaja kljub osvojeni srebrni kolajni z obema nogama na tleh. Že danes se začenjajo priprave na vrhunec letošnjega leta, to je svetovno prvenstvo, ki bo od 28. avgusta do 3. septembra v Budimpešti. »To je moj naslednji velik izziv, gotovo.«

Tudi Trstenjakova je vnovič potrdila, da na Poljskem ni blestela in da njene borbe niso bile najboljše. Morda je bilo vse skupaj posledica bolj intenzivnega druženja s pokrovitelja in mediji zavoljo njenega podviga v Riu de Janeiru, morda še kaj drugega. Toda kljub temu je poskušala iztisniti iz sebe vse, kar je bilo očitno dovolj. To zaznamuje le najboljše športnike na svetu.

Naslednje olimpijske igre v Tokiu 2020 so resda (pre)daleč, zatrjujejo v slovenskem taboru, dotlej se lahko marsikaj spremeni tudi zavoljo poškodb. V naslednjih štirih mesecih bodo Slovenci posledično usmerili svoje misli le v priprave na SP v Budimpešti.