Tiskane izdaje
Včeraj končano svetovno prvenstvo v športni gimnastiki je prvo po 12 letih, s katerega so se slovenskih telovadci vrnili brez ene same uvrstitve v finale. Padec ene najtrofejnejših panog pri nas se tako nadaljuje, selektor Edvard Kolar se tega zaveda, a še vseeno v naslednji sezoni pričakuje spet boljše rezultate, in to brez sprememb pri delu.
Za Antwerpen ste si zadali naslednje cilje: finale Mitje Petkovška in Saše Bertonclja, uvrstitev do 20. mesta Roka Klavore ter med 84 in 85 točk Alena Dimica v mnogoboju. Nobenega niste izpolnili. Ste povsem narobe ocenili pripravljenost, ste postali nerealni?
Mislim, da nismo nerealni, je pa res, da nismo dosegli zastavljenih ciljev. Kar se tiče dveh glavnih, torej finalov, sta bila oba rezervi. Sašo je naredil napako pri seskoku, kar mi ni najbolj jasno, saj je telesno ponavadi naš najbolje pripravljen telovadec. Če bi izvedel seskok, bi bil v finalu. Mitja pa je svojo nalogo opravil, njegov nastop sem si pogledal na posnetku in odbitek je bil vsekakor previsok. A če so v komisiji drugačni interesi, je hitro ocena kakšno desetinko nižja. Rok je naredil tehnično napako, medtem ko je bil Alen bolan. Da, to je daleč od cilja, a nerealni nismo bili, na tekmi se nam preprosto nič ni izšlo.
No, pa vendar to še zdaleč ni prvo veliko tekmovanje, s katerega ste se v zadnjih letih vrnili z neuresničenimi cilji. Bo počasi treba reči bobu bob?
Ne vem, čemu bi mi rekli bobu bob, ker veliko izbire nimamo. Tekmovalci, ki so bili nosilci uspehov, se počasi poslavljajo, so se poslovili oziroma so v obdobju, v katerem je težje dosegati vrhunske rezultate. Še vedno pa trdim, da Mitja lahko osvaja kolajne na največjih tekmovanjih, ob normalnem sojenju, saj je za to sestavo ob slabši izvedbi dobil tudi že pol točke več. Tekmovalci zdaj cilje usmerjajo na OI, vsi imajo nove sestave, ki so težje in daljše. Upam, da nam bo v prihodnji sezoni uspelo vrniti del ugleda, da bomo imeli več sreče z zdravjem, sodniškimi komisijami, z izvedbami. Imajo pa fantje še dve leti časa do tekme, ki bo odločilna za njihove cilje.
So naši telovadci slabi tekmovalci? Bertoncelj na velikih tekmah praviloma ne sestavi dveh dobrih nastopov, Dimic še ni opravil mnogoboja na pričakovani ravni, napake so vedno pogostejše pri Petkovšku.
Lahko, da so. Pri Sašu bi statistično gledano to hitro ugotovili. Mitja je imel obdobje, ko ni mogel narediti napake, niti pomislil ni, da bi se mu lahko zgodilo kaj takšnega. Potem se mu je pripetila enkrat, dvakrat in to se ti kaj hitro naseli v glavo, zdaj je vedno težje. Alen pa težko prenaša stres, ki ga prinaša tekma.
Po spomladanskem delu ste dejali, da ni razloga za paniko in da bo že jesenski del boljši. Ni bil. Je že čas za paniko in če še vedno ni, kdaj bo?
Ne vem, kaj naj storimo, če bi nas zgrabila panika. Alternativ temu, kar počnemo, ni. Nimamo boljših trenerjev, boljših tekmovalcev, boljših razmer. Tujih tekmovalcev ne moremo kupovati, s tujim trenerjem bi bilo bistveno slabše. Kar imamo, imamo. Znanje, ki je v preteklosti prinašalo uspehe, želimo nadgrajevati in na tem delati.
Sistem očitno več ne deluje, a ostajate torej na istem? Od kje potem črpate optimizem, da bo prihodnje leto spet bolje?
Iz poznavanja dela. Vem, da so vsi sposobni tega, saj vidim to vsak dan na treningu. Če ne bi bil prepričan, da zmorejo, bi lahko danes odnehali, le zakaj bi se še trudili. Znamo in zmoremo, a nam ne gre. Ni nam šlo to sezono, lansko, a prej ali slej se mora obrniti. Ker je že bilo boljše. In še enkrat: Mitja bi moral biti v Antwerpnu finalist.
V prejšnjem olimpijskem ciklu je bil očiten velik padec. Ste pričakovali še en ogromen korak nazaj takoj na začetku novega?
Ne. Mislil sem, da se bo zdaj obrnilo navzgor. Kakovost teh fantov je takšna, da bi se moralo. Imajo dovolj težke sestave, znajo dovolj elementov, znajo to izvesti. Počakajmo še malo, ta cikel je še dolg.
Petkovšek je – z izjemo OI – veljal za tekmovalca velikih tekem. Zdaj je na štirih SP zapored ostal brez finala, letos celo na EP, kar se mu v tem tisočletju še ni zgodilo. Bi lahko rekli, da njegov čas mineva?
Ne, še vedno mislim, da zna dovolj, poleg tega je njegova izvedba ena boljših na svetu, redko vidiš tekmovalca, ki bi tako čisto delal prvine. Njegov cilj je, da ostane v gimnastiki do OI. Realno je, da osvoji kolajno. Njegova sestava je pač nova in stabilnost se bo povečala, rezultati pa s tem izboljšali. Dokler bo v takšnem telesnem stanju, kot je zdaj, ne bo težav. Vse, kar dela, je dobro.
Po vzoru nekaterih drugih panog ste začeli na vso moč izpostavljati za cilj OI 2016. Zdi se, kot da bi si želeli kupiti nekaj let miru, vse skupaj pa se zdi malce zavajajoče tudi zavoljo tega, ker bo Mitja tedaj star 39 let, Sašo pa 32.
Ne slepimo se. Nadzorujte nas na vsakem tekmovanju, vsi nam glejte pod prste. Letos je pač problem v novih sestavah, pri katerih je možnost napake velika in črn scenarij se je uresničil. Spet: razen pri Mitji. Ne želimo si kupovati miru, OI so res naš cilj. Alen jih je lovil že dvakrat, pri čemer se je za izbirno tekmo začel pripravljati zadnje leto. Tokrat se bo tri. Mitja ima vse. Če ne bi bile njegov cilj OI, bi iz leta v leto razmišljal, ali je to njegova zadnja sezona. On si želi olimpijsko kolajno, vse drugo ima, to bo njegova zadnja priložnost. Sašev cilj bo kolajna na kvalifikacijskem SP, Rok bo zdaj začel trenirati mnogoboj. Vsi merijo na Rio.
So pravila uvrščanja na OI sploh že dokončna?
Bolj ali manj. Kaj veliko se niso spremenila. Sprva je bil sicer dogovor, da specialistom ne bo treba nastopiti na dveh dodatnih orodjih, a zadnja različica je spet, da bodo morali, pri čemer ocena ne bo pomembna, kar je še večja »traparija« kot doslej. A to še ni dokončno, zato bi se o tem raje pogovarjal takrat, ko bo.
Ste selektor in trener dveh tekmovalcev, ki sta nastopila na SP, pa vendar vas ni bilo na kvalifikacijah, kar je milo rečeno nenavadno …
Lahko rečemo tudi, da neodgovorno. A nikoli nisem bil profesionalni trener. Vedno sem se moral za preživetje ukvarjati s čim drugim. Imam službo, v kateri imam svoje odgovornosti in ena teh je bil sestanek v Vilniusu, ki je sovpadal s kvalifikacijami. Pogovoril sem se s fanti, z njimi je bil Sebastijan (Piletič, op. p.), ki mu povsem zaupam, prav tako mu tekmovalci. Ne verjamem, da bi bilo karkoli drugače, če bi bil sam tam.
Še vedno vztrajate, da gre za združljivi funkciji, glede na to, da ste pač manjkali na najpomembnejši tekmi sezone?
Če sem pripravljen vlagati napor, da grem po vsakem delovnemu dnevu v telovadnico, potem ne vem, če gre za nezdružljivost. Žal mi je, da sta se datuma prekrila, a imam službo, trenerstvo je hobi. To rad delam in fantje me ne bi radi zamenjali.
Ste razmišljali, da bi se odpovedali selektorski vlogi, posebej ker so zadnji rezultati vedno znova razočaranje?
Razmišljam. Sem se že hotel, a ni bilo nikogar, ki bi prevzel to vlogo. Sicer pa, kaj je moč storiti? Naj naženemo fante, trenerje? Težko je najti izhod. Ne glede na vse, mislim, da je pot, po kateri gremo, edina pravilna in uspelo nam bo.
Torej nihče ne nosi odgovornosti za spodrsljaje?
Moja odgovornost je, da zagovarjam rezultate, ki smo jih dosegli na SP. Lahko me tudi zamenjajo, a potem pač ne bomo imeli selektorja. Biti selektor v gimnastiki ne pomeni nič drugega kot imeti dodatno delo in odgovornost.
Kako kot človek, ki je dolga leta v gimnastiki, gledate na to, da panoga pristaja na obrobju. Prenosa SP si ni bilo moč ogledati ne na nacionalni televiziji ne na eurosportu, v Sloveniji v bistvu nekaj malega le na HRT, kar tudi pove precej …
Najmanj, kar je, mi je čudno, da ga »nacionalka« ni prenašala. Gimnastika vendarle ima neko tradicijo, a očitno za ljudi na RTV ni dovolj zanimiva. Če pa gledamo globalno: gimnastika je druga najbolj gledana panoga na OI in zavoljo tega ima mednarodna gimnastična zveza zelo veliko denarja. Vendar pa ne zna vzpostaviti kontinuiranega zanimanja za ta šport, pri čemer bi morala začeti na najnižji ravni, svetovnem pokalu, a seveda ne v obliki, kot ga poznamo. Medijsko zanimivi športniki so danes bogataši, milijonarji, Novak Đoković, Tiger Woods denimo. Pri FIG ne razumejo, da je ljudem vseeno za nekoga, ki dobi 1000 evrov za zmago v svetovnem pokalu. Če v FIG ne bi sedeli na denarju in bi imeli bogate telovadce, bi imeli tudi veliko medijsko pozornost, vzpostavilo bi se zanimanje za pokale, celinska prvenstva. Gimnastika sama po sebi ne more biti nezanimiva, če ima drugo največjo gledanost na OI. Dokler v FIG ne bo prišlo do temeljnega razumevanja, kaj danes poganja šport, se bomo ubadali z nesmiselnimi vprašanji, na svetovnem prvenstvu pa bo prvak dobil 3000 švicarskih frankov, kolikor dobi tudi vsak zaposleni v FIG dnevnic. Dokler bomo takšni, ne bomo medijsko zanimivi. Kohei Učimura bi moral biti eden medijsko najbolj prepoznavnih športnikov na svetu. Je »faca« in izjemen telovadec, a tega v zvezi ne izkoristijo, četudi imajo vse mehanizme za to.
Glede na to, da imate eno pomembnejših funkcij v športu: kako gledate na hkratno nazadovanje bazičnih panog v Sloveniji, pa tudi nekih tradicionalnih, kot je denimo veslanje?
Težava je pač, ker je majhna baza športnikov, še manj pa je vrhunskih trenerjev, pri čemer ti niso niti zaposleni. Redki so sposobni ustvarjati šampione, poleg tega se lahko ukvarjaš z le enim tekmovalcem, z več ne gre. Ko se čas vrhunskemu športniku izteče, kaj lahko nastane rezultatska luknja, ker njegov naslednik še ni nared. A drugače ne gre, pri nas ni pravih razmer in več kot enega ali dva šampiona na panogo ne bomo nikoli imeli. Normalno je, da v takšnem stanju vse poteka ciklično in mislim, da bo čez nekaj let spet prišel nov val.
