Tudi po 40 letih se z Debevcem slišita po vsaki tekmi

Prihodnje leto bosta upokojeni trener Lojze Mikolič in najtrofejnejši slovenski strelec Rajmond Debevec obeležila 40 let sodelovanja. Mikolič je vselej deloval v ozadju, skorajda neopazno, tudi v času njunih največjih uspehov. Pred štirimi leti je končal delo v reprezentanci. Olimpijski komite Slovenije je 78-letnika nedavno nominiral za nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Mednarodni olimpijski komite (MOK). Zmagovalca bodo razkrili prihodnji mesec.

Z Debevcem ste osvojili tri olimpijske kolajne, toliko odličij z raznovrstnih tekmovanj, da jih je težko prešteti, prejeli ste Bloudkovo nagrado, številna priznanja. Zdaj je tu še nominacija za življenjsko delo pri MOK. Kakšno vrednost ima slednja v vaših očeh?

Za nominacijo sem bil presenečen in počaščen. Nagrado bo MOK podelil prvič. Eden od pogojev v razpisu je bil, da je trener upokojen. Za sabo imam sedem olimpijskih iger, Rajmondove olimpijske kolajne, pa tiste na svetovnih in evropskih prvenstvih ter svetovnih pokalih. Bil sem edini profesionalni klubski trener v slovenskem strelstvu. Če delaš v športu, kjer ni prav veliko denarja, moraš precej improvizirati. V nekdanji Jugoslaviji, denimo, ni bilo kakovostnega streliva in smo ga sami prevažali, včasih tudi za druge tekmovalce iz tedanjih bratskih republik. Rajmond je vedno pomagal drugim. Posojal je tudi puško, jo pomagal popraviti ... Moral sem biti tudi orožar, urejati administracijo, pravzaprav sem se pri Olimpiji ukvarjal z vsem, bil sem deklica za vse. V Jugoslaviji sem bil selektor za pištolo, v Sloveniji pa za puško. Nominacija je kot pika na i mojemu delu v športu.

Nagrado podeljuje MOK, ki je letos iz olimpijske družine izbrisal disciplino malokalibrska puška leže, v kateri sta z Debevcem osvojila zadnjo kolajno na OI. Kakšno škodo si je s tem naredilo strelstvo?

Gre za najbolj množično disciplino, nekoč smo jo imenovali olimpijski 'match'. Poteka samo v moški kategoriji, MOK pa si je prizadeval za večjo enakopravnost med spoloma. Bila je huda kri okrog tega, saj odločitev ni bila demokratično sprejeta. Mednarodna strelska zveza (ISSF) žal deluje po takem principu. Čudi pa me, da velike države, kot so Nemčija, Rusija in ZDA, niso tega ustavile. Skratka, uvedli so mešane tekme, za katere kot strokovnjak ne vidim, kako se bodo odvijale. Tisti tekmovalec in tekmovalka, ki bosta imela olimpijsko kvoto iz druge discipline, bosta na OI verjetno nastopila še v paru. Mešanih tekem na svetovnih pokalih namreč ne bo, kvot torej ne bo mogoče pridobiti. Ni še vse dorečeno.

Se lahko zgodi, da bi strelstvo izpadlo iz olimpijskega programa?

Menim, da ne. ISSF združuje več kot 140 držav, kar ni tako majhno število, na osnovi katerega bi lahko panogo kar prečrtali. Lahko pa bo šel razvoj v drugo smer, v zračno orožje, ki se je razširilo po vsem svetu. Res pa je, da so iz olimpijske družine po letu 1972 izločili veliki kaliber na 300 m, zaradi stroškov, priprave strelišča ... Pogosto ima pri takih potezah svojo besedo tudi industrija. Letos so ukinili tudi pištolo proste izbire, s katero je streljal Pierre de Coubertin, oče OI.

Debevec je bil vaš najuspešnejši tekmovalec. Prihodnje leto imata 40. obletnico sodelovanja. Vajin odnos se je skozi leta spreminjal. Skozi kakšna obdobja sta šla?

K Olimpiji je prišel iz Postojne, kjer je streljal z vsemi orožji. Moj prvi pogoj je bil usmeritev v mednarodni program. Nisem ga poznal, v jugoslovanskem merilu ni bil visoko. Na začetku sem nihal, ali puška ali pištola, saj je streljal z obema. Taktiziral sem, kako bi ga lahko spravil bližje reprezentanci, v katero se je bilo težko prebiti zaradi močne jugoslovanske konkurence. Pri puški je bila izjemna, pri pištoli ne. In s pištolo je sorazmerno dobro streljal. A odločil se je za puško. Vedno sem deloval tako, da sem dal tekmovalcem pobudo in potem čakal, kako se bodo odzivali. Nikoli nisem rekel: To pa moraš.

Rajmond je dejal, da ste vedno znali uporabiti njegov značaj. Tudi ko se morda niste strinjali z njim, ste natančno vedeli, kaj mu morate v izbranem trenutku povedati, da bo dobro vplivalo nanj.

Nisem izhajal iz pedagoške smeri, imel pa sem veliko tovrstnih predavanj. Vedno me je zanimalo, ali sem dovolj dober pedagog, da lahko učim druge. Medtem ko tekmovalec strelja dve uri, ga vseskozi spremljaš. Veš, kaj čuti. Včasih sem ga tudi nahrulil, ker sem bil napet. Kot selektor v reprezentanci sem potoval s fanti in dekleti na vse preizkušnje. Avtomatsko sem bil trener vseh. Strogo sem pazil, da nisem dajal prednosti svojim klubskim tekmovalcem ... Počasi osvojiš to psihologijo.

In bereš različne značaje?

Malo jih je bilo, s katerimi se nisem razumel. Z vsakim sem se trudil. Če pa sem videl, da ni pravega odziva, se z njim nisem več ukvarjal.

Sta se kdaj naveličala eden drugega?

Z Rajmondom, ki je leto dni starejši od mojega sina, sva preživela ogromno časa skupaj, pogovarjala sva se kot oče in sin. Poznam ga dolga leta, praktično vem o njem vse, poznam njegov značaj ... Včasih tekmovalci lažje zaupajo težave svojemu trenerju kot staršu. Normalno je, da sva se kdaj tudi naveličala eden drugega. Pred tekmami je bil zelo nervozen in pogosto me je izzival, da bi se sprl z njim. Iskal je način, da bi se sprostil. Jaz pa nisem bil takšen, da bi se prepiral pred tekmo. Včasih je naredil kaj tudi po svoje in pustil sem ga. Čez čas se je sam vrnil in sva se pogovorila. Če se poznaš tako dolgo obdobje, kot se poznava midva, se preprosto ne moreš zares spreti. Še ena stvar je v tem oziru pomembna; vselej sem tekmovalcem puščal odprta vrata, če so si želeli v kateri drugi klub, ki bi jim nudil boljše razmere za delo. Nikoli nisem pazil na Rajmonda, da bi moral ostati pri Olimpiji.

Še vedno sta v odličnih odnosih. Kakšen je vaš recept za dolgo razmerje?

Spoštovanje je na prvem mestu. Sicer pa sem po značaju – čeprav ta ni najboljši, celo žena pravi, da ni – nekonflikten. Povsod, kjer sem delal, sem ohranil dobre odnose.

Nekoč ste dejali, da po talentu ni izstopal, imel je težave z vidom, uspelo mu je zaradi odnosa do dela. Katere so pravzaprav predispozicije dobrega strelca?

Teorije so različne. Ena je, da talent ni pomemben, s čimer se ne strinjam. Če postavim zdaj na strelišče 14-letnika, da pomeri proti tarči, bom takoj videl, ali je iz pravega testa. Eni sploh nimajo koordinacije. Rajmond je bil predvsem izjemno vztrajen. Nikoli ni obupal, krivica ga ni prizadela, ampak spodbudila. Je zelo delaven, profesionalec od glave do pet. Hotel je, da mu uspe, veliko je treniral in kar si je zadal, je uresničil. Še vedno vadi vsak dan in teče. Pri teh letih (star je 54 let, op. p.) lahko zdrži predvsem na račun telesne priprave.

Ženske s puško so boljše strelke od moških. Kako to pojasnjujete?

Strelstvo je predvsem psihični šport in ženske te stvari bolje obvladajo. Moški se grizemo od znotraj, ženske se zjokajo, dajo ven iz sebe in pozabijo. Pri pištoli je drugače, moški pridejo bolj do izraza, saj je izvedba odvisna od moči.

Vam je bilo vseeno, ali trenirate moške ali ženske?

Raje sem delal s strelkami, znajo bolj prisluhniti.

Imajo manjši ego?

Tudi to drži.

V katero smer gre slovensko strelstvo?

V strokovnem svetu, katerega član sem, razmišljamo, kaj narediti, da bomo boljši. Z Rajmondom smo bili od leta 1991 naprej ves čas v vrhu. Sem pa tja je še kdo naredil kakšen vidnejši rezultat, nismo pa imeli nikoli takšnih uspehov, da bi lahko rekli, da je zdaj krivulja drastično padla. Le Rajmondovih več nimamo. To je vse. Imamo dobre mladinke in mladince, a ko pridejo med člane, je konkurenca močnejša. Treba je bolj delati na bazi in ne preveč pritiskati nanje, ampak jim dati možnosti. Dobro se mi tudi zdi, da se lahko zaposlijo v vojski ali policiji.

Spremljate še druge športe. Tudi evropsko prvenstvo v košarki ste?

Drži. Prvič sem gledal tekme do konca, ponavadi jih ne, ker me začne tako dušiti, da preklopim kanal. Rekel sem si, da jih bom gledal za vsako ceno.

Ste kdaj razmišljali, zakaj vas, denimo, ni odneslo v ekipni šport?

S 14 leti sem prišel v strelstvo, povsem me je prevzelo. Poskušal sem tudi druge športe, igral sem namizni tenis, tekel, plaval. Pozneje sem postal edini profesionalni klubski trener v Sloveniji. Ko se je pri Olimpiji odprlo trenersko mesto in so razmišljali, da bi pridobili nekoga iz Novega Sada, sem se javil, da bi se jaz tega lotil. Dve leti sem hodil na šolanje v Sarajevo na oddelek za strelstvo in pridobil koristno znanje, zraven pa sem se učil sam v praksi.

Še streljate?

Ne. Po koncu kariere me je držal adrenalin pri delu s tekmovalci. Ne čutim potrebe po streljanju.

Kakšen je bil vaš doseg, ko ste še tekmovali?

Leta 1972 sem bil jugoslovanski prvak z vojaško puško, za nagrado sem takrat prejel Titovo zlato uro. Pozneje sem bil še državni prvak z malokalibrsko puško. Z reprezentanco sem nastopil na svetovnem prvenstvu leta 1962 z velikim kalibrom, pa še na enem evropskem v Skandinaviji.

Ste še živčni, ko gledate tekme?

Delov novinar Bojan Kavčič, ki je o nas poročal na tekmah, mi je nekoč dejal, češ, kako sem lahko tako miren. Seveda sem imel pogosto cmok v grlu, ampak tega nisem kazal. Tekmovalci bi videli in čutili, če bi bil nervozen.

Ko vas zdaj pokliče Debevec, gresta na kavo ali govorita samo o strelstvu?

Slišiva se po vsaki tekmi, pove mi, kako se je razpletalo, kaj je izboljšal. Še se pogovarjava o strelstvu.

Torej ostajate mož iz ozadja. Kot takrat, ko sta dosegala največje uspehe.

Še vedno gledava en na drugega enako kot prej. Uradno sem še njegov trener.