Tudi vplivni Vladimir Putin je zaploskal Sloveniji

Ljubljana - Šport, državotvornost, promocija, dobro počutje? Od vekomaj si med seboj podajajo roke. Mar ni še stari Rim ljudstvu ponujal kot najpomembnejša kruh in igre? Pozneje v tekmovalnem svetu pa so se šampioni od vsepovsod predstavljali širnemu svetu ter globalno družbo seznanjali tudi s svojim izvirnim okoljem. In tako je od tistega junijskega večera pred 29 leti bilo na dlani, da bo tujina novonastalo državo spoznavala tudi v športnih arenah. Četudi si takrat v sanjah nismo upali pomisliti, da bi imeli svojo reprezentanco na mundialu, nogometni klub v ligi prvakov in posameznike najodmevnejše ravni ...

Jasno, šport se med slovensko ljudstvo ni naselil v tej novi dobi. Tradicija ima dolgo brado, zgodovinski zapisi razkrivajo izjemne zgodbe o bloških smučarjih, junakih visokogorskega sveta, vključno s prvimi osvajalci Triglava, o sokolskem gibanju, izjemnem poslanstvu gimnastike na Slovenskem, fenomenu Planice, neverjetni Bloudkovi zapuščini zanesenjaštva in podpori športa. Jugoslovanska doba je bila tudi za slovenski šport prav posebna, prehod v samostojnosti pa pozneje sploh.
Komaj nekaj več kot pol leta se je zasukalo od svečane razglasitve novonastale države v osrčju srednje Evrope v tistem februarju 1992, že se je Slovenija predstavila na olimpijskih igrah. Resda takrat v Albertvillu pod mogočnimi francoskimi vršaci še ni bilo tekmovalnih podvigov, toda vsaj dežele, ki festivalu zimskega športa namenjajo poseben drobnogled – denimo Norveška, Kanada, Švedska, Švica, Avstrija, del nekdanjega sovjetskega imperija –, so od blizu spoznavale športnike, ki prvič na takšnem tekmovanju svojo domovino predstavljajo z novo trobojnico in grbom z očakom Triglavom, zvezdami celjskih grofov in valovi našega pisanega vodnega kroga.



In komaj se je dobro umiril ves adrenalin prvega stika v samostojnosti z olimpijskih ognjem, že se je začelo odštevanje do Barcelone '92, novih iger, tokrat v vročem katalonskem poletju. Zdaj tudi s Slovenci na stopničkah prestižnega odra, za začetek v veslanju, dolga leta paradni zgodbi naše športne scene. Na Bledu je bila valilnica izjemnih veslačev, ni ga bilo več tekmovanja, da naših reprezentantov, najpogosteje seveda Iztoka Čopa, ne bi omenjali v napovedih za najvišja mesta. Toda tisto leto 1992 je Sloveniji odprlo vrata tudi v globalno najodmevnejši športni panogi – nogometu.

Sanjska nogometna jesen

Če je dotlej v tedanjih treh elitnih klubskih tekmovanjih pod streho Evropske nogometne zveze slovenski klub le enkrat stopil na sceno, in sicer Olimpija že krepko oddaljenega leta 1970 ter takrat s slovito Benfico iz Lizbone do zadnjega kotička napolnila kultni bežigrajski štadion, je prav jesen po prvem državnem prvenstvu v samostojni državi prinesla takšen cvet izbrane evropske elite, da se je od vzburjenja po žrebu stresel marsikdo pri nas – ne le največji nogometni zanesenjaki. V presledku pičlih dveh tednov je namreč za omenjenim Bežigradom gostoval takrat najmočnejši AC Milan v več kot stoletni zgodovini kluba, v mariborskem Ljudskem vrtu Atletico iz Madrida z nemškim superzvezdnikom Berndom Schusterjem, na Obali v Izoli pa že omenjena Benfica, mogočna portugalska nogometna inštitucija z armado privržencev po vsem svetu.



Toda tu še zdaleč ni bilo konec velikih slovenskih nogometnih nastopov pod žarometi. Že čez eno leto je v Mariboru gostovala Borussia iz Dortmunda, čez dve pa v Ljubljani nogometaši Eintrachta iz Frankfurta. Najbrž ni posebej poudarjati, kakšen odmev je bil to za naša dva vodilna nogometna kluba v največji srednjeevropski deželi, ki sicer že dolgo slovi tudi po razprodanih štadionih in izjemni vlogi najbolj priljubljene igre v splošnem družbenem utripu. Slovenija se je veselila podvigov svojih junakov na atletski stezi, v bazenu, na regatnih progah in prizoriščih na snegu, dočakala je tudi prvi zlati olimpijski kolajni v samostojnosti – v Sydneyju 2000 je bil na najvišji stopnički strelec Rajmond Debevec, v veslaškem dvojnem dvojcu sta bila nepremagljiva Iztok Čop in Luka Špik.

 

Slovenija je dejansko ves čas opozarjala nase v pisani paleti športnih panog, začela se je tudi izjemna doba v judu, nato še v športnem plezanju, s sijajnim Timom Gajserjem v motokrosu, Primož Roglič je postavljal naše kolesarske mejnike, svet si je zapomnil junaški boj za olimpijsko kolajno smučarske tekačice Petre Majdič s hudo poškodbo. Toda v športu globalna moč najvidneje pripada nogometu, zato je bila promocija dežele, v kateri se prepletajo alpski, sredozemski in panonski svet, posebej razpoznavna, ko so bili Srečko Katanec, Zlatko Zahović in Jan Oblak akterji prestižnih finalnih predstav lige prvakov. Naša nogometna reprezentanca se je uvrstila na dva mundiala, 2002 in 2010, silno je odmeval tudi njen prvi nastop na euru, leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem. Prav pred enim tednom so denimo junaki glasbenih odrov – Vlado Kreslin, Peter Lovšin in Zoran Predin – skupaj obujali spomin na dve desetletji v preteklost oddaljeni nepozabni koncert pred desettisočglavo množico slovenskih rojakov sredi Amsterdama ...



Za vekomaj glede promocije Slovenije v svetu ostajata v spominu tudi tekmi naše nogometne reprezentance na SP 2010 proti globalni velesili ZDA in nogometno vzneseni Angliji, posebne podvige tako iz strogo športnega zornega kota kot tudi za deželo izjemnega promocijskega je uprizarjal Maribor z nastopi bodisi v ligi prvakov bodisi v evropski ligi. Vijolično barvo najboljšega moštva iz Slovenije so takrat spoznavali v Moskvi, Londonu, Glasgowu, Lizboni, Porurju itn.
 

Kopitar, Dragić, Dončić ...

Tudi košarkarski naslov evropskih prvakov, odbojkarska nastopa v finalu EP, rokometni (dve kolajni, prva na SP, ter evropski naslovi Celja in Krima) in hokejski (dva nastopa na OI) presežki so vsaj v določenih državah stare celine do takrat nevednim razkrili, kje je Slovenija, poseben pečat pri vsej tej promociji športnikov za našo državo pa so storili trije naši asi tam, kjer je medijska industrija najmočnejša – onstran Atlantika. Anže Kopitar v Los Angelesu, Goran Dragić v Phoenixu, Houstonu in Miamiju ter nazadnje predvsem Luka Dončić v Dallasu so pisali izjemna poglavja. In da ne bi pozabili še največje ameriške tekmice: tudi v Rusiji so prav prek športa še kako dobro spoznali Slovenijo. Dmitrij Medvedjev je v častni loži Ljudskega vrsta spremljal slovensko slavje po zmagi proti ruski reprezentanci jeseni 2009 za odhod na SP, dobra štiri leta pozneje pa je vplivni Vladimir Putin za uvod v izjemen olimpijski hokejski turnir moral ploskati tudi Slovencem. Ti so se sredi Sočija spodobno postavili po robu velezvezdniški domači vrsti in večkrat privabili aplavz izjemnih hokejskih poznavalcev. Med njimi tako tudi omenjenega predsednika.