Ujela sanje in našla pravo pot

Ljubljana – Šest let je Špela Ponomarenko Janić čakala na vrnitev na zmagovalni oder na svetovnem prvenstvu, nedeljski bron na 200 m pa je njeno že šesto odličje z velikih mednarodnih tekmovanj. Sprejela ga je z odprtimi rokami, saj je po lanskem razočaranju na OI veliko časa posvetila iskanju razlogov, kaj je šlo narobe. In pri tem očitno našla pravo pot.

Že vrsto let je v njeni navadi, da vsako leto napravi korak naprej pri iskanju popolnosti v svojem veslanju. Tako je pred skoraj desetletjem zbrala pogum in šla po znanje na Madžarsko, meko panog na mirni vodi, si nato oblikovala lastno ekipo, v kateri nad njo bedi soprog Stjepan, lani je poiskala pomoč nekdanjega Kozmusovega guruja Marjana Ogorevca, letos pa še atletskega strokovnjaka Srdjana Djordjevića. »Veliko nam je pomagal, zlasti pri vajah za povezovanje nog in trupa. Moje vodilo je, da se ne branim novih znanj, vsak ti lahko nekaj da, sam pa izluščiš, kar potrebuješ. Pred odhodom na SP smo opravili tudi zadnje testiranje s pospeškometrom, ki so ga razvili. Gledali smo, kako se obnaša čoln pri največji hitrosti, kdaj pride do krize,« po vrnitvi iz Nemčije pravi Ponomarenko Janićeva, ki jo ob koncu tedna čaka še DP.

Priznava, da jo je med SP vodil občutek, da lahko na najkrajši razdalji doseže spet odmevnejši rezultat. Po srebru 2006 in bronu 2007 je bila na 200 m leta 2009 še bronasta na EP, potem je v ospredje stopila polkilometrska razdalja, ki ji je prinesla zmago na sredozemskih igrah 2009 in lanski bron na EP. Se zdaj vrača k svoji disciplini, v kateri prihajata do izraza njena prirojena eksplozivnost in moč? »Na 500 m lažje napoveduješ in pričakuješ rezultat, saj je 200 m tako kratka razdalja, da se hitro kaj zalomi. A sem v Duisburgu čutila, da bom tokrat boljša v šprintu. Letos smo našli pravo kombinacijo treninga za eno in drugo razdaljo. V šprintu mi je prej vedno šlo dobro od rok, ker sem po naravi hitra, a smo se preusmerili na 500 m zaradi OI. Ko se je v olimpijski program prebil tudi šprint, pa sem zaradi večjega poudarka na vzdržljivosti ostajala bolj zadaj,« pojasni članica kluba iz Žusterne.

Poleg tega se je skozi letošnje priprave naužila miru, saj jih je poleti domala v celoti prvič v karieri opravila v domovini. Odločilna je bila postavitev proge na Bohinjskem jezeru, kjer so imeli na razpolago ne le 3 km označene steze na vodi, marveč tudi katamaran, ki se jim je zdel že pravi luksuz, saj je imel njen trener s tem boljši pregled nad pripravami in obenem tako kakovostnejšo analizo. »Letos smo odlično načrtovali trening. Imela sem tudi srečo s tekmeci za vadbo. Pozimi je z menoj trenirala kajakašica s Štajerskega, ki me je vlekla čez sive dni in mi vlivala energijo, ker se je prej ukvarjala s košarko in ne vesla dolgo, pa bo z leti vse boljša. Skoraj pet mesecev pa je bila del naše ekipe tudi Slovakinja Martina Kohlova, s katero sva bili vrsto let dobri prijateljici, letos pa sva združili moči tudi na treningih. Ko imaš ob sebi pozitivne ljudi, je vse lažje, poleg tega gre za vrhunsko kajakašico,« pravi Ponomarenko Janićeva.

Zanimivo, da pravih naslednic pri nas nima. Medtem ko v moškem delu širijo bazo in vsako leto napredujejo, pri dekletih pravih kandidatk še ni. Primorko sta pred leti gnali trma in odločnost, saj je vedela, kam si želi speljati svojo pot, prav nič pa tudi še ne razmišlja o koncu kariere. »Kolajna mi veliko pomeni tudi zato, ker sem z njo potrdila status v svetovnem razredu in se v naslednjih štirih letih ne bom vsako leto spraševala, ali bom ostala brez službe, če bo prišlo slučajno do padca v moji karieri. Zaposlitev mi vendarle daje neke vrste zanesljivost in mir med pripravami, res pa je, da nikoli ne veš, kako se bodo stvari odvile,« pravi slovenska vojakinja.