Umrl Jože »Pepi« Dekleva

Bil je kronist razcveta in največjih uspehov slovenskega športa v obdobju od petdesetih do devetdesetih let.

Objavljeno
28. januar 2018 17.46
Vito Divac
Vito Divac

Le teden dni pred 88. rojstnim dnevom je umrl Jože »Pepi« Dekleva, eden izmed najbolj uglednih jugoslovanskih, slovenskih in svetovnih športnih novinarjev. Izučeni frizer, po izobrazbi pravnik (nekaj časa je bil sodnik za prekrške v Domžalah), po srcu in poklicu pa novinar, je bil zapisan alpskemu smučanju, saj je bil navsezadnje tudi sam smučar. Novinarsko pot je prehodil od kurirja pri Poletu, do poročevalca pri Dnevniku (zaposlil se je leta 1953) in Tanjugu do komentatorja in urednika pri Delu, kjer je sicer začel pisati leta 1961. Bil je izvrsten pisec in komentator, ki je znal izluščiti rdečo nit ter napisati zgodbo. Nepozabne so njegove zgodbe in komentarji z največjih tekmovanj po vsem svetu.

Kot izvrsten in vsestranski poznavalec športa je novinarsko spremljal tudi kajakaše in kanuiste na divjih vodah, telovadce, kolesarje in veslače na več svetovnih prvenstvih. Svetovni pokal alpskih smučarjev je spremljal od prve tekme naprej leta 1968. Najraje je seveda pisal o slovenskih reprezentantih - od Tineta Muleja, Janka Štefeta, bratov Matevža in Slavka Lukanca, Ludviga Dorniga, Petra Lakote, Andreja in Mirka Klinarja, Blaža Jakopiča ter Mirana Gašperšiča do prvega zlatega rodu Bojana Križaja, Roka Petroviča, Borisa Strela, Jureta Franka in Tomaža Čižmana. Bil je tudi sodobnik velikanov svetovnega - Tonija Sailerja, Jean-Clauda Killyja, Karla Schranza, Gustava Thönija, Ingemarja Stenmarka in Marca Girardellija.

V 55 letih novinarstva je v Ljubljani 3. februarja 1930 rojeni Pepi poročal z enajstih olimpijskih iger - osmih zimskih v Cortini d'Ampezzo 1956, Innsbrucku 1964, Grenoblu 1968, Sapporu 1972, Innsbrucku 1976, Lake Placidu 1980, Sarajevu 1984 in Calgaryju 1988 ter treh poletnih - Ciudad de Mexicu 1968, Münchnu 1972 in Montrealu 1976. Na svetovnih prvenstvih je bil prisoten v Val Gardeni 1970, St. Moritzu 1974, Garmisch-Partenkirchnu 1978, Schladmingu 1982, Bormiu 1985, Crans Montani 1987, Saalbachu 1991 in Morioki 1993. Za izjemno novinarsko delo na področju alpskega smučanja je dobil tudi posebno priznanje FIS.

Pepi pa ni bil le kronist razcveta in največjih uspehov slovenskega športa v obdobju od petdesetih do devetdesetih let minulega stoletja, ampak tudi pisec knjig. Napisal je tri za slovensko smučanje zelo pomembne - Bele arene o Bojanu Križaju, V službi smučanja o obdobju Toneta Vogrinca in 75 let smučanja v Tržiču. Z znamenitimi italijanskim fotoreporterjem Armandom Trovattijem je sodeloval tudi pri knjigi o največjemu zmagovalcu svetovnega pokala Ingemarju Stenmarku. Skupaj z Janezom Šmitkom, Jožetom Pogačnikom in sinom Andrejem je soavtor knjige ob 50-letnici Pokala Vitranc. Dolga leta, tudi po upokojitvi leta 1993, je pripravljal smučarski almanah.

Bil je tudi eden izmed najboljših učiteljev in mentorjev mladih novinarjev na Delu. Skrbel je za kleno slovenščino in utrdil športno, še zlasti smučarsko izrazoslovje. Življenjsko pot si je delil s smučarsko reprezentantko Kristo Fanedl, po njegovih stopinjah pa sta šla tudi njegov sin Andrej in nečak Peter Lovšin-Perči.