Upa, da ga bo želja po dokazovanju še dolgo gnala

Pragersko – Rajmond Debevec je že toliko časa uspešen na strelski sceni, da tudi sam več natančno ne ve, koliko kolajn je med kariero zbral na evropskih prvenstvih. Po srebru in bronu z velikokalibrsko puško na Pragerskem je pobrskal po spletni bazi podatkov in jih naštel 25 (23 v članski, dve v mladinski konkurenci).

Prvo (med mladinci) si je pristreljal leta 1980 v Oslu, sedem let pozneje pa se je z odličjem med člani ovenčal na Slovaškem. »Prva kolajna je nekaj posebnega, nepozabna. Vendar pa ima vsaka od priborjenih svoj čar. Tudi zdaj v tej starosti ima vsaka poseben mik, saj postajajo tako redke, kot so bile pred 35 leti, ko sem si na velikih tekmovanjih šele utiral pot,« je Debevec primerjal »zelenega« Rajmonda z zdajšnjim prekaljenim mačkom z dragoceno strelsko kilometrino.

Srebro in bron v treh tekmovalnih dneh v neolimpijskih disciplinah sta mu prejšnji teden na Pragerskem vlila veliko mero veselja in samozavesti, a EP je končal brez izpolnjenega prvotnega cilja z malokalibrsko puško. Olimpijske vozovnice, s katero bi si zagotovil devete igre v karieri, še nima. Zadnjo letošnjo priložnost zanjo bo imel prihodnji teden na zadnji tekmi za svetovni pokal v Azerbajdžanu.

Kljub neuresničenemu cilju 52-letni strelec drži tesen stik z mlajšimi tekmeci. Njegov žar na strelišču se zdi večen. »Nisem tako dober, kot bi si želel biti, vendar pa mi motivacije in želje po dokazovanju ne zmanjkuje. Upam, da me bosta navdajali še dolgo. To je pač moj način življenja. Ko bo želja usahnila, bo seveda tudi občutek na strelišču drugačen,« je razmišljal o tem, kar ga žene naprej in dodal, da vselej stremi k napredku. Kakšna so njegova opažanja – s čim ima z leti največ težav? »Zagotovo s streljanjem v vročini, kar se je pokazalo tudi na Pragerskem. Moje telo je drugačno kot pri mlajših strelcih. V ekstremnih razmerah se odziva slabše, utripa ne morem nadzirati, puške ne morem umiriti. Tudi oči so iz leta v leto problematične, saj se mi slabša vid. Spremembe so pri položaju stoje, ker telo ni več prožno, kot je bilo, in ga ne spravim v tako stabilen položaj, kot sem ga v preteklosti. Vendar pa imam številne prednosti: dolgoletne izkušnje, modrost in zrelost. Vse dojemam bolj razumno kot nekoč,« je povedal lastnik treh olimpijskih kolajn, svetovni in šestkratni evropski prvak.

Svojih izkušenj ne drži zase: »Za tiste, ki si utirajo pot do uspehov na velikih tekmovanjih, je pomembno, da si postavijo razumen cilj in pri njem vztrajajo. Ko ga dosežejo, ga morajo nadgraditi s še višjim,« je povedal strelec Olimpije, ki ocenjuje, da je bilo v preteklosti med mladino več zanimanja za njegov najljubši šport. »Živimo v času, ko je večina mladih za računalnikom, zato je za aktiven šport manj zanimanja kot nekoč. V obdobju našega odraščanja računalnikov ni bilo, bili smo zunaj na zraku, v gibanju. Ne bom rekel, da računalniki niso pomembni, tudi jaz ga uporabljam, a ko sediš za njim, te hitro odnese časovno, posledično ti zmanjka ur za druge dejavnosti, tudi šport,« je razmišljal sogovornik, preden je v Kidričevem odhitel v dvorano na košarkarsko tekmo med Slovenijo in Novo Zelandijo.

Za prihodnost slovenskega strelstva – v bazi Strelske zveze Slovenije je registriranih 109 društev – se ne boji. Pravi, da premore nekaj precej obetavnih tekmovalcev, a razvoj v najboljše je odvisen od niza dejavnikov. Se vidi v bližnji prihodnosti tudi v vlogi trenerja? »V tej smeri ne razmišljam in dokler bom aktivno tekmoval, se s tem ne bom ukvarjal,« je še dodal Postojnčan, ki bo, če v Azerbajdžanu ostane brez olimpijske vozovnice za Brazilijo, po dolgih letih pograbil zračno puško in šel v lov zanjo na februarsko EP z zračnim orožjem.