Urška Žolnir še ni rekla zadnje besede

Rio de Janeiro – Judoistka Urška Žolnir je 31. julija lani, torej pred natanko trinajstimi meseci, spisala novo čudovito poglavje v zgodovini našega športa, potem ko je postala prva ženska v samostojni Sloveniji z zlato lovoriko na OI. Le malo je manjkalo, pa bi se kot trenerka v četrtek veselila še krstne kolajne na SP, saj je njena varovanka Tina Trstenjak tekmovanje v kategoriji do 63 kg končala na 5. mestu.

Mar vztrajate pri tem, da je trenerska vloga zahtevnejša od tiste, ki jo ima tekmovalka?

Na tekmi je lažje biti na blazinah kot ob njih, na treningu pa je ravno obratno. Takrat je lažje biti trenerka.

Ste bili zadovoljni z nastopom Tine Trstenjak?

To je bilo šele njeno drugo SP v članski konkurenci, na njem pa je s 5. mestom dosegla svoj najboljši rezultat doslej ob bronasti kolajni z aprilskega EP v Budimpešti, kar sta hkrati tudi moja najboljša dosežka v trenerski vlogi. Vendar pa je kljub temu ostal grenak priokus, ker ni pobrala tistega, kar ji pripada. Škoda, saj se je v pripravah zelo trudila in trenirala kot nora.

Kako ste sicer doživljali in spremljali njene dvoboje?

Jezi me, ker je četrtfinalni boj z Izraelko Yarden Gerbi in obračun za tretje mesto s Francozinjo Gevrise Emane izgubila zaradi lastnih napak. Še posebno je bil boleč poraz z Gerbijevo, saj sem bila prepričana, da jo bo Tina premagala. A kaj, ko je že na začetku naredila potezo, ki mi ni bila všeč. Ko jo je nato še ponovila in zaradi nje tudi padla na hrbet, so mi šle kar kocine pokonci. Če bi upoštevala moje napotke, bi verjetno zmagala, in potem bi se lahko zasukalo popolnoma drugače.

Zanimivo, da sta Emanejeva in Gerbijeva svojčas tudi vam povzročali precej preglavic, kar pomeni, da ju dobro poznate. To vam pride gotovo zelo prav pri pripravi na Tinine tekmice, kajne?

Seveda. Izkušenj imam ogromno, tako iz juda kot tudi iz spremljajočih zadev. Poskušam jih posredovati Tini in drugim tekmovalkam, zato sem toliko bolj razočarana, kadar me ne poslušajo.

Kako se vaše delo razlikuje od dela Marjana Fabjana?

To bi morali vprašati Trstenjakovo in druge naše judoiste pri klubu Z'dežele Sankaku. Zagotovo sta si najina pristopa precej podobna, se pa zagotovo tudi razlikujeta; že zato, ker je Marjan moški, jaz pa ženska.

Nobena skrivnost ni, da nikamor ne greste brez svojega kimona. S seboj ste ga vzeli tudi v Brazilijo, mar ne?

V Riu sem bila tudi »sparing partnerica« za Tino, Ano in Roka. Ogrevam se v kimonu, da vsi skupaj dobimo prave občutke. Moram pa priznati, da sem bila ob večerih tako utrujena, da sem kar padla v posteljo.

Kdaj pa boste sami znova skočili v tekmovalni kimono?

Vse je še mogoče. Nisem še rekla zadnje besede.

Pa vendarle: konec aprila ste izjavili, da bi se utegnili spet zares boriti v drugi polovici novembra v Abu Dhabiju. Je ta datum še vedno obkrožen na vašem koledarju?

Zdaj ne verjamem, da se bom vrnila še letos. Bomo videli. V judu sem osvojila pravzaprav vse, kar se je osvojiti dalo. Manjka mi le zlata lovorika na SP. Ker v sebi čutim, da bi lahko še kaj naredila, sem nedolgo tega pocukala za rokav Fabjana in ga vprašala, kdaj bi se lahko spet borila. Odvrnil mi je le, da še ne.

Kako ste bili zadovoljni z organizacijo tokratnega prvenstva?

Kar zadeva prevoze, je bilo katastrofalno. V avtobusih smo izgubili ogromno časa in energije. Zato me malo skrbi, kako bo s transportom med OI leta 2016.

Kako pa vam je bilo všeč v Riu de Janeiru?

Blišč in bedo lahko tu opazuješ na slehernem koraku. Čeprav je slednje res veliko, so ljudje neverjetno prijazni in se veselijo vsakega dneva. Povsem drugače kot pri nas, ko večina kljub krizi še vedno živi normalno, pa se vseeno nad vsem pritožuje. Morali bi se le malo ozreti naokrog in pogledati, kako malo imajo nekateri, pa so kljub temu srečni. Ob tem so me Brazilci navdušili tudi s svojo športnostjo, nogometnih in odbojkarskih igrišč je res veliko, vsa pa so pogosto zasedena. Za nameček je veliko tudi kolesarjev in tekačev, da tega, kako so tu priljubljene borilne veščine z brazilskim džudžicem na čelu, niti ne omenjam.