Tiskane izdaje
Ljubljana – Ob slovesu Iztoka Čopa od veličastne kariere se povečuje pričakovanje, da bo velikan veslaškega športa v prihodnjih letih prevzel mesto predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Vsaj za zdaj gre bolj kot ne za javni konstrukt, saj Čop namere (še) ni oznanil, se pa zastavlja vprašanje, ali slovenski šport dovolj izrabi upokojene ase.
Zgledov v svetu ni malo, na letošnjih OI v Londonu je organizacijski odbor vodil legendarni atlet Sebastian Coe, na čelu evropske nogometne zveze je ta čas legendarni francoski igralec Michel Platini, hrvaško zvezo vodi Davor Šuker. Vlade Divac je prvi mož srbskega olimpijskega komiteja, Sergej Bubka ukrajinskega, enako vlogo je imel po poslovni uveljavitvi v Romuniji konec 90. let Ion Tiriac, rusko hokejsko zvezo vodi nekoč najboljši vratar na svetu Ladislav Tretjak, Dino Meneghin, Arvidas Sabonis in Aleksander Volkov so prvi možje italijanske in litovske oziroma ukrajinske košarkarske zveze.
»Zgledov je nekaj tudi v Sloveniji, tisti, ki so ostali, so zelo uspešni, le premalo jih je glede na to, kakšen športni potencial smo imeli,« pravi dolgoletni športni delavec Tomo Levovnik, ki kot enega večjih problemov ureditve slovenskega športa izpostavlja pomanjkanje izobraževanja za najboljše. »Nisem slep zagovornik papirja, a brez tega kljub sposobnostim ne more biti noben od vrhunskih asov konkurenčen na trgu dela. Čeprav imajo športniki za najvišja delovna mesta več izkušenj in bolj izdelane predstave kot nekdo, ki ga je nastavila politika.«
Že poldrugo desetletje namreč ostaja nerešno področje njihovega mehkega prehoda v normalno življenje in tudi izobraženosti. Sistemsko to bolj ali manj ni urejeno, temveč prepuščeno lastnim pobudam, čeprav je Sindikat športnikov Slovenije leta 2011 prvič odprl možnost urejenega študija na daljavo pri danski fakulteti UCN Denmark, pri kateri se je v program športnega menedžmenta kot zadnji denimo vključil rokometaš Vid Kavtičnik. Vrhunski športniki si resda med kariero naberejo ogromno praktičnega znanja in izkušenj, ki pa jih v vsakdanjem življenju pogosto bodisi ne znajo uporabiti bodisi je slovenski sistem še tako nezaupljiv, da jim stežka odpira vrata.
Bitka pri SZS šport vs. politika
Morda pa je spremembe naznanil minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk, ki je že ob pomladni aferi Lovše-Kocijančič na kongresu FIS v Koreji dejal, da država ne rabi več elitnih športnih funkcionarjev. »Šport je treba vrniti športnikom! Hočemo, da šport upravljajo športniki, ne pa elitni funkcionarji, ki delajo brez pooblastil tistih, ki se ukvarjajo s športom,« je Turk nakazal smer, ki svetu ni tuja in po kateri kot kandidat za novega predsednika Smučarske zveze Slovenije koraka tudi Primož Ulaga. S protikandidatom prav z ministrstva za notranje zadeve, generalnim sekretarjem Tomažem Kunstljem, s katerim njegovi podporniki verjetno računajo tudi na podporo državnih podjetij. V Sloveniji namreč na vodstvenih položajih še vedno prevladujejo športni funkcionarji.
»Dejstvo je, da slovenska politika in gospodarstvo še nista prepoznala vrednot športa. Po drugi strani imamo številne za trženje in marketing izšolane strokovnjake, ki v praksi ne znajo priskrbeti niti centa, nimajo idej niti niso pripravljeni za to nič žrtvovati, na drugi strani pa športnike, ki so kariere zgradili na trošenju energije in odpovedovanju. Ti bodo, če so količkaj sposobni, prej prodrli na trgu in postavili sistem delovanja panožne zveze ali organizacije. A dokler bodo vodilne funkcije v slovenskem športu amaterske, premikov ni pričakovati. Le profesionalen funkcionar-menedžer ima motiv, da išče vire za delovanje organizacije, zveze, kluba,« opozarja Levovnik na osnovni kapital nosilcev slovenskih športnih uspehov v zadnjih 21 letih.
V slovenskem športu se namreč le počasi uveljavljajo pravi profesionalni menedžerji, od katerih se pričakuje, da bodo zagotovili denar za preživetje organizacije in ne bodo odvisni od sistema »zvez in poznanstev« oziroma naklonjenosti vladajoče politične oblasti, po čemer je dolga desetletja slovel koncept športnega funkcionarstva v Sloveniji. Precej hitreje se temu prilagajajo športniki. »Športniki lahko tudi po koncu še veliko damo. Pri stiku s podjetji ugotavljam, da imamo Slovenci fobijo pred tujino, bojimo se, da nam zunaj naših meja ne bi uspelo. Športniki podjetjem lahko prenesemo svojo izkušnjo, uspe nam lahko kjer koli in proti komur koli,« je prepričana nekdaj vrhunska tekačica na smučeh Petra Majdič. Poudarja, da mora biti zlasti v posamičnih panogah športnik že med aktivno kariero tudi odličen menedžer, včasih celo boljši kot marsikdo, ki se s tem profesionalno ukvarja v življenju; in da mora to nato prenesti le v vsakdanje življenje.
Šestnajst nosilcev kolajn z OI, v športu aktiven le eden
Kako pičla je navzočnost nekdanjih zvezd v športni politiki pri nas, zgovorno priča pregled dejavnosti 16 nosilcev odličij na poletnih OI v samostojni Sloveniji. Od upokojenih je v športno politiko Veslaške zveze Slovenije kot njen predsednik vpet le Čopov nekdanji partner Denis Žvegelj, ki pa mu veslaške organzacije (še) ni uspelo reorganizirati. Tudi negativnih zgledov ne manjka; za Jureta Koširja se je epizoda v hokeju in pri SZS klavrno končala, sistem Plavalne zveze Slovenije je začel pešati pod vodstvom Darjana Petriča, tudi Tomaž Jeršič je pri rokometni organizaciji bolj kot ne poglobil njene težave. Novopečenega podpredsednika Košarkarske zveze Slovenije Raša Nesterovića pa ob nedavnih zapletih z reprezentantom Alenom Omićem in tudi organizacijo EP 2013 niti ni bilo videti.
Spet drugim je prehod odlično uspel, se je pa pri tem potrdilo, da samo vrhunska športna kariera ni dovolj. Primož Ulaga je, denimo, prehodil dolgo pot, najprej uveljavljanja skozi lastno podjetje, v katerem se je usposobil za vrhunskega menedžerja in si pridobil zaupanje gospodarskih družb. Njegova stališča so morda prav zato izjemno ostra, podjetniška, s športnim pogledom: »Za vsako ceno pač ne smemo zagovarjati, da mora iti šport v roke športnikov, a če v družbi najdemo tiste z organizacijskimi sposobnostmi, jih je treba izkoristiti. To so idealni ljudje za vodenje športa, saj se znajdejo pri sponzorjih, politikih, medijih, pa še razumejo in lažje razvijajo sistem znotraj panoge. Dober primer prehoda je Zlatko Zahović pri Mariboru, naredil je blagovno znamko.«
