Drakšič v Astano po manjkajočo piko na i

Ljubljana – Na bližajočem se svetovnem prvenstvu v Astani (od 24. do 30. t. m.) bosta v moški konkurenci Slovenijo zastopala dva judoista; ob Andražu Jerebu (do 66 kg) še Rok Drakšič (do 73 kg), ki na svetovni jakostni lestvici zaseda visoko sedmo mesto. Za 28-letnega Grižana bo to že sedmo člansko svetovno prvenstvo, tudi na njem pa bo v širšem krogu kandidatov za kolajne, ki je za zdaj še nima v svoji vitrini.

Drakšič niti ne skriva, da bo tudi v glavnem mestu Kazahstana meril visoko. »Treba je imeti velike cilje in svetovno prvenstvo vsekakor sodi mednje. Ob olimpijskih igrah seveda,« je poudaril judoist najboljšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku in v isti sapi pribil, da se ne bo obremenjeval z odličjem, saj bi si z njim zgolj nalagal dodatni pritisk. Izkušnje, ki si jih je nabral v vseh teh letih, so ga povrhu izučile, da se na blazinah nič ne da doseči na silo. Z glavo skozi zid ne gre.

Na svetovnih prvenstvih se je že dvakrat ustavil tik pod zmagovalnim odrom: na petem mestu, ki v borilnih športih, v katerih podeljujejo po dve bronasti kolajni, velja za najbolj nehvaležno uvrstitev, je prvič pristal leta 2007 v Riu de Janeiru (takrat še v kategoriji do 60 kg), drugič pa je dvoboj za tretje mesto izgubil pred štirimi leti v Parizu (do 66 kg). Odkar se bori v kategoriji do 73 kilogramov, se je na tem tekmovanju najvišje zavihtel predlani v Riu, kjer je bil sedmi.

Na vprašanje, kakšna je njegova forma dobra dva tedna pred njegovim dnevom D v Astani, je »Roki«, kakor ga pravzaprav vsi kličejo, odvrnil, da težko ocenjuje svojo pripravljenost, upa pa, da se bo do odhoda v Kazahstan še dvignila. Vesel je bil, ker je imel prejšnji teden na tradicionalnih mednarodnih pripravah v Izoli zelo kakovostne tekmece za »sparing«.

»Z Belgijcem Dirkom Van Ticheltom, Madžarom Miklosom Ungvarijem (olimpijski podprvak, op. a.) in Poljakom Damianom Stepienom sem imel tu tri nasprotnike, ki se bodo borili tudi na svetovnem prvenstvu. Z njimi sem se tudi največ meril v Izoli, bili pa smo na približno enaki ravni; enkrat je bil boljši eden, drugič drugi,« je zaupal in dodal, da je po takšnih »sparingih« težko ovrednotiti pripravljenost, ker se gredo judoisti na treningih tudi »skrivalnice« in ne razkrijejo vseh svojih adutov.

Ob tem je Drakšič, ki je konec junija navdušil s tretjim mestom na krstnih evropskih igrah v Bakuju in si na ta način izbojeval že peto odličje na prvenstvih stare celine (po zlati lovoriki v Budimpešti '13 ter bronastih na Dunaju '10, v Čeljabinsku '12 in Montpellieru '14), priznal, da je težko v tako kratkem času načrtovati dva vrhunca forme. Vendar pa to zanj ni izgovor.

»Že prej smo vedeli, kaj nas čaka, zato smo se na to pod vodstvom trenerja Marjana Fabjana tudi pripravili. Kot vedno seveda najbolje, kolikor smo se lahko. Kaj to dejansko pomeni, pa bomo videli šele na tekmi,« je še dejal inženir gradbeništva, ki v pripravah za Astano ničesar ni želel prepustiti naključju. »V Izoli sem si ob napornih treningih, ki so bili toliko težji zaradi peklenske vročine v dvorani, privoščil kakšen skok v morje, prav veliko časa pa nisem preživel na plaži, saj sem se zavedal, da na Obalo nismo prišli na oddih. Poleg tega pa plavanje v tem obdobju niti ni preveč koristno, saj upočasni mišice,« je pojasnil Drakšič in glede svetovnega prvenstva še dejal, da težko karkoli napoveduje. »Zagotovo pa vsi treniramo, da bi bili čim boljši ...«