Tiskane izdaje
Moja Škofja Loka in njen Hrastnik imata skupno točko – oba kakor po tekočem traku rojevata športne ase. Škofja Loka je zgolj v zadnjem obdobju svetu ponudila Jana Oblaka, Matica Osovnikarja, Saša Bertonclja, Majo Vidmar, Hrastnik pa ob kajakašu Petru Kauzerju in triatloncu Denisu Šketaku tudi najobetavnejša obraza slovenskega namiznega tenisa, komaj 18-letna vrstnika Darka Jorgiča in Tamaro Pavčnik. »Očitno imamo dober 'luft',« z nasmeškom odvrne tokratna sogovornica.
Začelo se je, kako pa drugače, že v vrtcu. V isti skupini je bil tudi sin njene poznejše trenerke, ki je v igralnico prinesel žogico za namizni tenis. Tamara je bila v hipu »kupljena«, v klub se je vpisala dan po Jorgiču, debelo desetletje pozneje mladinskem evropskem prvaku v dvojicah z Denijem Kožulom. Mimogrede: Tamara in Darko sta bila pozneje sošolca tudi še v devetletki, celó mizo sta si delila in skupaj plesala na valeti, še danes pa družno tekmujeta v mešanih dvojicah. Z žogami je bila kot malo dekletce obsedena, trenirala je tudi košarko, a se je morala v tretjem razredu odločiti. Izbrala je manjšo, namiznoteniško žogico.
Polnih 12 let je že zraven. Povsem dovolj, da se tu in tam občuti zasičenost. »V sedmem razredu bi morala poleti na turnir v Francijo, ampak sem se uprla in rekla atiju, da to počnem samo zaradi njega. Takrat se je odločil, da ne grem nikamor, nato mesec ali dva sploh nisem igrala, potem pa sem se vrnila v klub,« se spominja 18-letna Zasavčanka (prihodnje dni držite pesti zanjo, saj opravlja vozniški izpit). Pred tremi leti se ji je pripetila težka poškodba levega kolena, tri mesece ni mogla noge niti normalno pokrčiti. »Strah me je bilo, da se ne bom mogla več vrniti na prejšnjo raven, malo me je bilo strah tudi gibanja. Še vedno igram s kolenčnikom, saj imam vse sklepe razrahljane. Rekli so mi, da je to verjetno gensko. Na prvem turnirju po poškodbi je bilo grozno, niti med štiri nisem prišla, potem pa čedalje bolje. Včasih ti premor tudi koristi.« V namiznem tenisu poleg kolen nadpovprečno trpijo še hrbet, roke, gležnji ...
Edino dekle daleč naokrog
V Hrastniku je namizni tenis verjetno šport z največjo tradicijo, kljub temu pa ima Tamara težavo, saj tamkajšnji klub nima članske ekipe, zato niti ne igra v ligaškem tekmovanju. »V bistvu sem bila vselej edina punca,« skomigne sogovornica, ki ima sparingpartnerja v rekreativcu Lovru Petrinu, včasih se ji poskušata po robu postaviti Janez Erjavec in Tomaž Kurent, ki pa sta tri leta mlajša, tudi trenerka Vesna Ojsteršek, sicer reprezentančna selektorka, ji občasno še vrže kakšen interval. Da nima ligaških dvobojev, ji prej koristi kot škoduje: »Niti si ne predstavljam, da bi bila čisto vsak konec tedna zasedena, v tem šolskem letu me namreč čaka še matura, ki je tudi eden mojih pomembnih ciljev.« Je študentka četrtega letnika trboveljske gimnazije, trikrat doslej prav dobra, dijaško obdobje bi rada zapečatila z odličnim uspehom, »saj bi se nato rada mirno vpisala na študij fizioterapije, ki mi je prirasla k srcu ob tisti poškodbi v devetem razredu«. Z gimnazijo ima kot vrhunska športnica nekakšno pogodbo, z vsakim učiteljem posebej se dogovarja o opravljanju obveznosti.
Z reprezentančnima kolegicama Alex Galič (levo) in Manco Fajmut (v sredini). Foto: NTZS.
Pri petnajstih bi se lahko preselila v namiznoteniški center na Otočcu, a ji življenje v internatu ni dišalo, »verjetno je za fante drugače kot za punce«, zato je ostala doma. Danes gre enkrat na teden, ob sredah, namesto v šolo na trening v Novo mesto, sicer pa v domačih logih vadi dve uri na dan. Mladinske kariere bo zanjo, zdaj ko je sveže polnoletna, konec. »In zato sem zelo žalostna. Doslej sem bila najstarejša v reprezentanci, zdaj sem najmlajša, nisem več prvi loparček ekipe. Druga dekleta v izbrani vrsti so malo starejša in se težje vklopim v njihovo družbo, čeprav gre vedno bolje, saj sem se tudi jaz spremenila in nisem več tako zadržana kot nekoč,« pojasni Pavčnikova. V članski reprezentanci je debitirala pri rosnih 16 letih, »krsta« ji kolegice niso pripravile, je pa bila na EP med najmlajšimi: »Takoj sem uvidela, da bo treba še trdo delati, če se bom želela kosati z najboljšimi. Pri mladinkah sem veliko točk osvojila s servisom, med članicami je bilo takoj drugače.«
Njeni najšibkejši točki sta »forehand« in zbranost. Glava je v namiznem tenisu pomembnejša od telesa, ona pa je imela že od vekomaj težave s koncentracijo, zato si je pomagala tudi s psihologom. Je desničarka, v njenem športu je sicer bolje biti levičar, saj »imajo levičarji več občutka v roki«. Njen igralni slog je napadalen, najraje tekmuje z nasprotnicami podobnega profila, obrambne igralke na drugi strani mrežice ji ne ustrezajo. Tujina je ne mika, »tudi ne vem, koliko možnosti bom sploh še imela za treniranje, ko bom na faksu«. Na poraze se odziva različno: »Odvisno od tega, proti komu izgubim. Če me premaga precej boljša tekmica, se ne vznemirjam, temveč se nekaj naučim iz dvoboja. Če pa pokleknem pred slabšo igralko, sem hitro jezna, dobivam rumene, rdeče kartone, tudi lomim loparčke in preklinjam. V tistem trenutku se pač ne zavedam, da to počnem.« Vse raje igra v dvojicah, tudi v mešanih, edina težava je to, da se jih fantje otepajo. Svojci jo na športni poti podpirajo, »predvsem finančno«, ne ustreza pa ji pretirano, kadar jo spodbujajo s tribune.
Foto: ITTF.
Sedem Azijk in Evropejka
Pravila v namiznem tenisu so občasno majčkeno čudna. »Dolgo je veljalo, da med točko nisi smel ploskati ali govoriti. Tudi če si, denimo, rekel zgolj: 'Ajde ajde,' te tuj sodnik ni razumel in si kazensko prejel rumeni karton, če se je ponovilo, še rdečega.« Skrivnost poševnih oči v namiznem tenisu še vedno nima odgovora. »Vsi se sprašujemo, zakaj so Azijke tako dominantne. Imam občutek, da imajo nekaj prirojenega. Kitajci trenirajo vse dneve, ko začnejo kariero še kot malčki, najprej tri leta sploh ne primejo loparčka v roke, temveč krepijo zgolj noge, da so hitri in v kondiciji. Če bi mi to počeli, ne bi bilo nikogar več zraven,« se nasmehne Tamara. Kitajk je vedno več tudi v evropskih reprezentancah: »Vprašaš se, ali si na evropskem ali azijskem prvenstvu. Pred tremi leti je bilo v četrtfinalu EP sedem Azijk in ena Evropejka, tudi letošnja šampionka je 'Turkinja' Hu Melek.« Pravi, da ni v namiznem tenisu niti ene prvine, v kateri bi bile Evropejke boljše od Azijk.
Zgodi se, da jo na tekmi preplavijo čustva. »Kakor kdaj. Včasih sem jezna in takrat ne bom jokala; kadar si res želim zmagati in se mi potem ponesreči, takrat pa ne morem zadržati solz,« razlaga prikupna najstnica. Na spletu se da najti fotografijo izpred let, na kateri objema kozarec nutelle, ki je skoraj večji od nje. Se mar na prehrano požvižga? »Verjetno hrana v mojem športu igra pomembno vlogo, a se s tem ne obremenjujem. Imam občasne težave z želodcem, zato ne pijem več gaziranih in energijskih pijač.« Kakšen kebab pa zagotovo še pade, jo podražim. »Joj, ravno včeraj sem enega,« šepne v smehu. Ob koncih tedna si ne da duška: »Resnici na ljubo nisem takšen tip človeka, da bi šla, kot moji sošolci, vsak konec tedna žurat.« So jo pa na šolskem plesu v devetem razredu OŠ, »mislim, da sem šla takrat prvič«, zvlekli na oder in je zmagala v karaokah. Z Gangnam Stylom, mimogrede ...
