Tiskane izdaje
V kranjskem olimpijskem bazenu je po dve uri in pol dvakrat na dan: prvič ob 6.30, drugič ob 17.30. Vmes opravi še suho vadbo, izbira med fitnesom, crossfitom in boksom. »Ljubši mi je večerni trening, ker imam v tem delu dneva več občutka. Zjutraj je poudarek na kilometrini, popoldne pa delamo težke serije, kar mi ustreza, posebno takrat, ko mi gre dobro,« je povedala plavalka kranjske Zvezde in priznala, da ne mara dolgih treningov, na katerih plava osem ali deset kilometrov. Treningu sledita kosilo in spanec.
»Najraje imam meso in zelenjavo, rada si pripravim biftek ali piščanca na žaru, tudi lososa obožujem, pa blitvo in špinačo. Skuham že, najteže mi je potem pomivati kup posode,« se je nasmejala Tjaša Vozel, ki prebiva v študentskem apartmaju. Včasih si v premoru med prvim in drugim treningom privošči tudi kavo s prijateljicami ali pa se odpravi na fakulteto za varnostne vede, na kateri študira, po zapiske ali literaturo. Po večernem treningu je proces enak: po večerji si ogleda še kakšno nadaljevanko in se odpravi k počitku. »Zaspim okrog 23. ure, pogosto težko, ker sem še polna energije,« je opisala, kako poteka njen vsakdan, v katerem je vse podrejeno plavanju. Enkrat na teden se sprošča ob masaži – zanjo skrbi Masažni studio Meridiana –, na štirinajst dni se odpravi v savno.
Vtetovirani
Trener Igor Veličkovič, s katerim sodelujeta od jeseni 2011, jo opisuje kot zelo marljivo, redoljubno in organizirano športnico z odličnim občutkom za vodo. »Osem ur na dan nameni treningu. V štirih letih ni izpustila niti enega. Prav tako ji ni spodletelo še na nobenem izpitu na fakultetah. Ima pa kot vsaka ženska tudi ona svoje muhe, ki jih je treba v vrhunskem športu čim prej izločiti iz misli. Zanje vem, še preden pridejo,« je v smehu povedal trener. Z mitingom v Eindhovnu, na katerem je dosegla 14. oziroma 15. čas na svetu na 50 in 100 m prsno, sta končala srednji cikel treninga, zdaj vstopata v zadnjega, katerega vrhunec bo poletno svetovno prvenstvo. V Kazanu merita na polfinale.
Načrt dela imata izdelan do olimpijskih iger v Riu 2016. »Verjetno bom nastopila tudi na naslednjih leta 2020 v Tokiu. Olimpijski duh sem izkusila prvič v Londonu 2012. Čudoviti občutki so me prevevali, čisto drugačni kot na tekmah dotlej. Prav vsak vrhunski športnik nima priložnosti za nastop na tem prestižnem dogodku, ponosna sem, da je meni uspelo. Žal mi je, ker so mi na zadnjem mitingu v Eindhovnu zmanjkale le štiri stotinke za potrditev olimpijske norme za Rio,« je razmišljala Vozlova, ki jo bo premierni olimpijski nastop spremljal vse življenje, saj si je po vrnitvi iz Londona privoščila tetovažo z olimpijskimi krogi.
Dve diplomi za prihodnost
V njeni omari prevladuje roza barva. Takšna je povečini tudi njena oprema na treningu: roza brisača, roza kopalke, roza vreča zanje, roza velika športna torba ... Po spletu si redno ogleduje nove modele kopalk in naroča tiste, ki najbolj pritegnejo njeno pozornost: »Ta hip je moja zbirka za trening res velika. Za tekme pa dobimo reprezentančne, za glavno preizkušnjo dvoje ali troje, trenutno jih imam približno deset.« Ima kakšen ritual pred tekmo? »Rada se dovolj zgodaj zbudim. Potem pa tuš, zajtrk, poslušam malo glasbe, rada imam Severino, Ceco, Nedo Ukraden, sledi polurno ogrevanje na suhem, razplavanje ... Pred štartom sem včasih spremljala okolico, zdaj pa, ko stopim na štartni kamen, poskušam vse odmisliti in se osredotočam le na svoj nastop,« je opisala priprave na boj s tekmicami.
Na višinske priprave ne hodi z reprezentanco na Sierro Nevado, ampak v lastni režiji v Južno Afriko. »Tamkajšnje razmere mi zelo ustrezajo. Toplo je, sončno in trije tedni hitro minejo. Treniram na 1600 metrih nadmorske višine. Ko se temperatura dvigne nad 26 stopinj Celzija, se zgodi obrat, kot bi bil na 2500 metrih,« je pojasnila Vozlova, ki je v treh tednih na višini preplavala v povprečju šest kilometrov na dan. Te priprave zaradi naporov prinesejo tudi krizne trenutke: »Ko ti ne gre, se moraš spodbujati in si vbijati v glavo, da napreduješ, samo namreč ne mine, moraš se boriti. Motivira me tudi trener.« Se kdaj naveliča vode? »Včasih kakšen dan ali dva nočem gledati bazena,« je priznala vrhunska športnica, ki so jo letos zaposlili v Slovenski vojski.
Na fakulteti za varnostne vede obiskuje 2. letnik, do konca študijskega leta ima še štiri izpite. Na daljavo študira tudi športni marketing na Danskem. »Odzvala sem se na ponudbo Olimpijskega komiteja Slovenije za študij na daljavo na tej danski fakulteti. Prepričana sem, da mi dve diplomi v življenju ne bosta škodili. Veliko je esejskega dela in projektov, delo je precej odvisno od tebe samega. V tem sem videla izziv,« je povedala Trboveljčanka. Delo v skupini ji ne ustreza preveč. »Na začetku nisem vedela, kaj lahko pričakujem od skupinskih nalog. Zase vem, da se držim rokov in naredim zahtevano, kakor je treba. Ne vem pa, ali se lahko zanesem tudi na druge,« je prikimala, da je individualistka.
Če ne bi bila plavalka, bi študirala psihologijo. »Ker je zelo zanimivo področje. Že v šoli mi je bil ta predmet všeč, pa tudi pri sebi vidim, koliko je odvisno od psihe in kako pomembno je poznati samega sebe. Če ti to uspe, lahko veliko dosežeš,« razmišlja 20-letnica, ki v prostem času rada hodi na sprehode v naravo, pokuka v kino, odigra partijo biljarda, prebere kakšno knjigo.
Čeprav je vse življenje v vodi, se tudi na počitnice odpravi na morje. »Ampak sem raje na plaži na soncu. V vodo grem pa z blazino, ker ne prenesem tega, da ne vidim dna, strah me je,« je iskreno povedala. Po OI v Londonu 2012 si je baterije polnila na Maldivih, leto pozneje je bila v Turčiji, lani je dopustovala na Palmi de Mallorci. Letos jo bo najverjetneje odneslo do Ohridskega jezera v Makedonijo – po vrhuncu sezone, SP v Kazanu, za katerega je normo odplavala decembra lani v Mariboru.
