Tiskane izdaje
S srebrno kolajno je sestavil »maratonski« komplet s štiri leta starim bronom z britanskega prizorišča v Hortonu in lanskim zlatom na domačih tleh v Podbrdu. »Začetek leta ni kazal najbolje. Na evropskem prvenstvu se nekaj ni ujelo, sam ne vem, kaj. Bil sem bolje pripravljen, izvlekel pa sem le štirinajsto mesto,« je nastop v Denizliju Kosovelju prinesel nekaj negotovosti. Skrbi se niso končale pri razočaranju iz Turčije, pozneje se je na tekmi v Dolomitih še poškodoval. »Zgodilo se je na spustu. Okrušil sem si pogačico in zvil gleženj,« se je spomnil trenutkov zaskrbljenosti. Toda okreval je hitreje, kot je upal. »Po tednu strogega mirovanja sem se lahko spravil na kolo, potem je šlo kar hitro na bolje. Pomagala mi je dobra podlaga prejšnjih priprav in po mesecu nove vadbe sem bil spet na visoki ravni. Ko zdaj pogledam nazaj, se mi vsiljuje misel, da je bil takratni prisilni počitek morda celo dobrodošel. Spočil sem se in se v miru pripravil na konec sezone,« je Kosovelj namignil na reklo, da je v nesreči vselej tudi kaj dobrega.
»Finale« sezone je izpeljal v svojem značilnem slogu, navdušil pa je predvsem na zahtevnem maratonu Jungfrau, ko je izbral tudi pravo taktiko. »Tekel sem po občutku, do 15. kilometra morda celo nekaj prepočasi. Toda držal sem se pravila, da je na progi, ki je ne poznaš, bolje več kakor premalo previdnosti. Če se preveč zaženeš, lahko plačaš visok davek na koncu,« je maraton in začetni ravninski del začel preudarno. Ni se obremenjeval z vodilnima, Avstrijcem Markusom Hohenwarterjem in Kenijcem Hoseajem Tueijem, ki sta ušla za dve minuti. Mirno je narekoval tempo na čelu tretje skupine in v pravem trenutku pospešil. Ko se je začel vzpon proti Wengnu, se je prebil na tretje mesto. »Vodilna sta bila predaleč, da bi ju lahko videl, dva kilometra pred ciljem pa sem zagledal Kenijca. Presodil sem, da mu pohajajo moči, in ga z lahkoto prehitel. Če bi bila proga daljša, bi morda celo zmagal. Imel sem dovolj moči, na zadnjem vzponu sem ubiral hitrejši ritem kakor Avstrijec,« je Kosovelj tik ob severni steni Eigerja končal še eno lepo predstavo.
Poleg gorskotekaške kariere Kosovelja privlači tudi »klasična« atletika. Mikajo ga maraton in olimpijske igre. Kljub normi B je letos ostal brez nastopa v Londonu, pred njim je nov načrt s ciljem v Riu. »V Londonu je zmagal Stephen Kiprotich iz Ugande, peti s svetovnega prvenstva na Veliki planini. Zame je njegov dosežek dodaten motiv, dokaz o združljivosti obeh tekaških preizkušenj,« je potrdil, da ga tekma pod olimpijskimi krogi neizmerno privlači. »Januarja bom sestavil podrobnejši štiriletni načrt za Rio. Normo B sem že presegel, zato se bom osredotočil na normo A. Vem, da bom prvi dve leti moral več časa nameniti vadbi na ravnini in stezi, predvsem tekoma na pet in deset tisoč metrov. Izboljšava osebnih časov je osnova za poznejši napredek v maratonu,« bo Kosovelj krmaril med gorskimi stezami in stadionom ter poskušal ujeti tako želeni olimpijski nastop.
