Tiskane izdaje
»Šport športnikom« je bilo glavno geslo Bogdana Gabrovca v lanskoletni predvolilni kampanji za novega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Z 62-letnim Mariborčanom smo se pogovarjali o prvem letu njegovega mandata na čelu krovne slovenske hiše športa, o številnih izzivih, ki so pred njim, o spremembi številnih zakonov in drugih aktov v športu ter še marsičem zanimivem.
Lanskega 16. decembra ste na čelu OKS nasledili Janeza Kocijančiča. Kako bi ocenili prvo leto svojega mandata
Nedavno sem se udeležil proslave ob 125-letnici športa v Celju, kar je bil moj 247. letošnji dogodek, ki sem se ga udeležil ... Naj odgovorim: intenzivno delovno. Zaveza, ki smo jo pred volitvami dali članicam OKS-ZŠZ in javnosti, da bomo dejansko, ne le z besedami, šport začeli vračati v klube in društva, je velik zalogaj. To lahko izpelješ, če gojiš dobre odnose s panožnimi zvezami in lokalnimi skupnostmi. Ne trdim, da prej ni bilo tako, morda so si članice le drugače predstavljale to sodelovanje.
Koliko kilometrov ste preživeli v avtomobilu?
Prevozil sem približno 100.000 km. Toda gre za vsebino, ne le dogodke. Naj navedem primer. Prejšnji teden smo obeležili 80-letnico šaha pri nas, prisluhnili smo argumentom, zakaj bi šah uvrstili v redni program OI. Šahovska olimpijada je posojeno ime, toda za najbolj razširjeno miselno igro na svetu je to premalo. Morebitni višji status bi za šah pomenil ogromno. V prihodnje bo šlo za večji nabor športov na zimskih in poletnih igrah.
Na zadnji seji izvršnega odbora OKS ste izpostavili spremembe številnih zakonov, ki bodo vplivale na šport.
Od leta 2004 se je veliko spremenilo na izobraževalnem področju. Bolonjski proces je s fakultet izločil športno vzgojo. Številni študentje so negibljivi, njihove motorične sposobnosti vprašljive, da ne omenjam miselne neaktivnosti. Podobno slabi so rezultati univerzitetnih športnikov (Susa), razen tam, kjer se v klubih že tako ali tako dobro dela s študenti. Želimo doseči, da bi bila športna vzgoja spet najmanj izbirni predmet na fakultetah. Približno 1500 športnih pedagogov je bodisi brezposelnih bodisi so zaposleni na neustreznih delovnih mestih.
Drugi zakoni bodo še bolj neposredno vplivali na šport.
Gre za več zakonov, ki jih je treba izpeljati v praksi. Nacionalni program športa (NPŠ) in izvedbeni načrt sta bila, denimo, sprejeta na vladi, a jima ne sledi zakon o športu (ZSpo). Ta zakon bo veljal dolgo, prvi denimo velja od leta 1998, in je edini zakon, ki ni doživel vidne spremembe. Že zakon iz leta 1998 je predvidel brezplačne zdravstvene preglede za športnike, a to še danes ni uresničeno. Bodisi delodajalec ni mislil resno bodisi je zanemaril vpliv te neposredne pomoči klubom.
Na obzorju se pojavlja nova morebitna težava za športne klube in društva – uvedba davčnih blagajn. Ste pripravljeni na to spremembo?
Jutri, torej na dan prireditve Športnik leta, se bomo na pobudo OKS zbrali predstavniki Zveze društev upokojencev, Centra za nevladne organizacije, Planinske zveze, morda tudi kulturniki. Želimo, da se v določenem delu izvzame model davčnih blagajn za športna društva. Pri vadninah niso potrebne, saj gre povečini za nakazila na TRR. Toda posredno se bo ugotavljalo tudi delo na črno, s čimer bi lahko uničili prostovoljstvo – s pogodbami, ki bi se štele v dohodnino, bi grozil velik osip prostovoljstva na vseh ravneh. Že tako ali tako je težko dobiti dobrega predsednika društva zaradi materialne in odškodninske odgovornosti predsednika.
Omenjena dohodnina lahko za šport predstavlja tudi priložnost, mar ne?
Gotovo, če bi denimo del dohodnine, ki ga zavezanec nameni po lastni izbiri, povečali z 0,5 na 1 odstotek. Ta denar je rezerviran že po zakonu. Če bi nam uspelo šport opredeliti kot dejavnost v javnem interesu, bi pridobili status, kot ga imajo kulturniki, gasilci, humanitarni delavci. Gre za to, da želimo zgraditi okolje, čim bolj prijazno do športa, in sicer v širino. Urediti je treba prostovoljstvo in amatersko delovanje. Brez tega se bodo mladi vedno manj odločali za šport, česar pa si ne želi nihče.
Vselej je aktualna tudi prepoved točenja alkoholnih pijač na športnih prireditvah. Morebitna sprememba bi morda pomagala marsikateremu klubu iz manjših okolij.
Nas ni nihče nikdar vprašal za uradno mnenje, ker ni prišlo niti do medresorskega usklajevanja. Že odbor za zdravstvo je predlog sprememb umaknil z dnevnega reda. Ugotovil je, da je t. i. Kebrov zakon pozitivno učinkoval na manjšo alkoholiziranost Slovencev.
Kakšno je vaše osebno mnenje oziroma stališče OKS?
V novem zakonu o športu bi lahko opredelili ustrezno uživanje alkohola med ustrezno generacijo obiskovalcev športnih prireditev, toda le do tekmovališča. Po veljavni ureditvi moraš morebiten gostinski lokal v športnem objektu zapreti že dve uri pred prireditvijo oziroma tedaj ne smeš točiti alkohola. Kdor se hoče napiti, se lahko že prej, kar potrjujejo tudi izkušnje. Salomonska rešitev bi bila, da bi bila dovoljena prodaja piva in brizganca, česa močnejšega pa ne. V nobenem primeru pa to ne more biti prvi vir za preživetje nekega društva.
Je vaš predlog zapisan v ZSpo?
Ne še, upam, da bomo to spravili skozi. ZSpo doživlja spremembe iz dneva v dan, novi direktor vladnega direktorata za šport Štrumbelj dobiva predloge in upam, da bo zakon napisan tako, da v javni razpravi ne bo doživel hudih kritik in ne bi šlo za nezaupanje ministrici. Ob tem bi se namreč odpirale zgodbe, češ ali sploh potrebujemo novi zakon o športu. Če pa me sprašujete za načelno stališče OKS do omenjenih izzivov, bom povedal tako: OKS ima do vseh drog, goljufij, kot so ilegalne stave, dopinga in alkohola ničelno toleranco. Ne moremo izstopiti iz čarterja MOK, ker bi imeli neko nam svojstveno posebnost. Lahko se le približamo določenim ureditvam, kot je denimo nemška.
Športnikom želite pomagati tudi z izrednimi pokojninami.
Pristojni zakon je bil napisan že trikrat, a ga noben minister ni vzel iz predala. Še najbližje je bil Pikalo, a je prišlo do menjave vlade in potem se ni zgodilo nič. Če bi povzeli merila, po katerih se ravnajo denimo v Srbiji, kjer upoštevajo pri teh pokojninah kolajne z EP, SP in OI (olimpijski športi), potem bi imeli ta čas pri nas največ 125 športnikov s pokojninami. Mi jih imamo deset, toda te pokojnine je močno omejil Zakon o uravnoteženju javnih financ. Ne želim se primerjati s kulturnimi delavci, saj primerjave nikdar niso produktivne, toda tam je med prejemniki nekaj čez 170 ljudi.
Pred lanskimi volitvami je bilo kar nekaj trenj med taborom t. i. kolektivnih panog in zmagovito opcijo, če se tako izrazim. Kolektivne panoge so pozneje potihem razmišljale o ustanovitvi »zveze velikih zvez«. Kakšen odnos imate z omenjenim »taborom«?
Pretežno smo že zbližali stališča, ne povsem usklajeni smo le na področju trenerskih kvot v t. i. nacionalnih panožnih šolah, kjer poskušamo zagotoviti optimalno razmerje. Država ohranja število 119 trenerjev v omenjenih kvotah, četudi se je govorilo o številki 140, saj bi lažje razdelili kvote. To resda sodi v domeno strokovnega sveta za tekmovalni šport, ki ga vodi Iztok Čop, in verjamem, da bodo sprejete odločitve v korist športa. Kolektivne panoge želijo, da bi šlo za sistem 50:50, kar pa je nemogoče.
Nesoglasja so (bila) tudi pri sprejemanju ZSpo.
Nekateri nasprotujejo OKS, morda gre za zamere iz preteklosti. Nekatere zveze so predlagale, da se iz Zakona o športu umakne OKS, da bi zveze komunicirale z državo, a to je neracionalen in neizvedljiv poskus, obsojen na neuspeh. Tako kot pri nas je v 206 državah.
Konkretni odnosi z zvezami?
Z nogometno smo pretežno uredili nesoglasja, tudi košarkarska zveza se je ogradila od omenjene ustanovitve zveze, prav tako odbojkarska. Na rokometni zvezi morda kalkulirajo, morda je težava, da lani niso dobili predsednika OKS. Kolegu Bobincu je bil ponujen podpredsedniški položaj – kot podpredsednik bi lahko dal svoj delež pri odločanju, ki ga zdaj težko prispeva. Kolektivnim panogam smo se približali tudi z razširitvijo kategorizacije za 25 odstotkov, sicer ne bi bilo pri hokeju 24 novih športnikov svetovnega razreda.
Kakšen odnos imate s predhodnikom na predsedniškem položaju? V prvem intervjuju po izvolitvi ste v Delu zatrdili, da boste Janeza Kocijančiča vprašali za nasvet pri slehernem vprašanju zunanje politike. Se kaj slišita?
Ne le, da se slišiva, sodelujeva pri več zgodbah v Washingtonu, na združenju evropskih OK in pri neformalnem združenju srednjevzhodnih in vzhodnih komitejev, v katerem so povečini slovanske države in Grčija. V tem združenju načrtujemo denimo skupne čarterske prevoze za Rio 2016. Šele s Kocijančičevo pomočjo smo si zagotovili obisk predsednika MOK Thomasa Bacha, ki bo pri nas 15. in 16. aprila 2016. Uskladili smo tudi program ob obisku; odprli bomo trgovino v BTC, olimpijsko pot s 50 klopmi, posadili drevo, na državniški ravni pa bo predsednik MOK gotovo povedal našim politikom, da je modro še močneje podpreti šport.
Kako ste zadovoljni s sodelovanjem z državo?
Vedno je lahko bolje ali slabše. Naj navedem le konkreten finančni primer: leta 2010 smo za dejavnosti (brez investicij) prejeli od države 24,7 milijona evrov – gre za sredstva za programe nacionalnih zvez in OKS, iz letnega programa športa –, v letu 2015 pa 11,7 iz istega naslova! Letos to pomeni 0,7 % proračuna. To človek težko verjame. Država se ne zaveda, da je 11,7 mio evrov na leto za dejavnost športa tako malo, da je res čudež, da se dogajajo uspehi, kakršni se. Občine (2014) dajo na leto 101 milijon €, resda tudi za investicije, in brez tega bi klubi in društva še težje preživeli. Dodatnih 7 milijonov € bi lahko dobili, če bi država prepoznala priložnost pri dohodnini (povečanje izbire iz 0,5 na 1 %).
Kako finančno stabilen je OKS?
Proračun za leto 2016 v višini 6,7 mio evrov nam zagotavlja izpeljavo vseh programov, bistveno več denarja za šport za vse in lokalno raven, podporo športnikom in štipendije. Ob tem smo podaljšali pogodbe z večino pokroviteljev tudi za obdobje po Riu, obeta se nam več denarja iz projektov MOK in njegovih sponzorjev. Svojo bazo želimo še razširiti prek projekta regijskih pisarn, pri čemer ne gre le za finančni vložek, napredoval bo šport v regiji, občinah. Pisarne bodo nudile podporo športnikom, izdajale licence, registracije, nadgradnja pa bodo medicinski centri. V njih bo šlo za trinivojsko zdravstveno oskrbo: preventivno, kurativno in terciarno oskrbo. Športnik bo dobil celovito oskrbo v bolnišnici, inštitutu, nato pa rehabilitacijo v zdravilišču z ustreznimi napravami. Dopolniti želimo tudi zakon o zdravju; vrhunski športnik bo dobil takojšnjo obravnavo, pokrito iz javnih sredstev, razen posebne obravnave, ki bo šla iz nadstandardnega zavarovanja za vrhunske športnike, ki jih je pri nas 1127. Vse to delamo z namenom večje pomoči športnikom. Ti so v ospredju naših načrtov.
Ste zadovoljni s športno infrastrukturo pri nas?
S Planico, Pokljuko in Zrečami smo dobili primerno olimpijsko infrastrukturo, ki jo je treba le vzdrževati in jo tržiti tako, da bodo poslovali z ničlo. Vemo, katerih površin imamo dovolj (ne preveč), kar smo upoštevali tudi v nacionalnem programu športa. Do konca NPŠ leta 2023 želimo dati prednost gradnji pokrite atletske dvorane, saj smo ena redkih evropskih držav brez takšne dvorane. To je strateški cilj, kot tudi pokrit olimpijski bazen v Ljubljani in obnova nekaterih dvoran, kot je mariborska, ki nudi nemogoče razmere za organizacijo vrhunskih prireditev.
