V otroštvu je bila njegov idol – krava

Firence – Tako kot ne mara primerjav in velike pozornosti, svetovnemu prvaku med mlajšimi člani Mateju Mohoriču niso všeč presežniki, ki mu jih namenjajo po drugi zlati kolajni na SP. Pravi, da je bila mavrična majica v mladinski konkurenci pokazatelj, da je nadarjen, lovorika med mlajšimi člani pa potrdilo, da lahko uresniči svoj cilj in postane zelo dober profesionalec.

Pa vendarle. V italijanskem časniku Gazzetta dello Sport, v katerem dajo novinarji veliko na svojo verodostojnost, so zapisali, da je Mohorič diamant, smaragd in dragulj, kakršnega v kolesarstvu že dolgo ni bilo. V deželi kolesarstva so očitno začutili, da so priča nastajanju novega fenomena. Bolj kot dva naslova v dveh konkurencah v dveh letih, ki jih doslej nihče še ni osvojil, jih je navdušil Mohoričev slog. Italijani ga seveda poznajo po njegovih kolesarskih vrlinah in nadarjenosti, ne vedo pa, da utegne še ne 19-letni Gorenjec iz Podblice spremeniti mnoge dogme tega športa. Nima namreč le kolesarskih vrlin šampiona. Zlati maturant, ki mu kolesarstvo pomeni več kot šola, je za svoja leta zelo zrela osebnost, kakršno v svetu športa redko srečamo. Jani Brajkovič ga je opisal kot zelo pametnega fanta, kakršnega v vrhunskem kolesarstvu še ni srečal. »Ima vrhunsko kolesarsko inteligenco. Zna prebrati dirko in sprejema najboljše odločitve,« je opisal šampionsko miselnost naslednika na prestolu svetovnega prvaka med mlajšimi člani, prepričan, da bo naredil veliko kariero, če bo ostal zvest sebi.

Čeprav je doživel slavo v mavričnem panteonu, ga kolesarski navijači in zanesenjaki iz vsega sveta v osrčju kolesarstva v Toskani oziroma Firencah zelo čudno gledajo, ker mu ni nič do tega, da bi se kazal in hvalil z mavrično majico. Sprašujejo se, ali ga je prevzela slava, ali je pač malce trčen brezčutni zvezdnik. Mohorič ni zavrnil niti enega fotografiranja, odgovarja pa, da je le »zelenec«, ki bo čez nekaj tednov pripravnik v konkurenci profesionalcev. »Biti svetovni prvak je seveda super občutek, vendar nimam razloga, da bi se zaradi tega občudoval. Moje največje zadovoljstvo je, ko vidim iskro sreče v očeh ljudi, s katerimi delim dobro in slabo. Moji cilji pa so bistveno višji od naslova med mlajšimi člani. Razmišljam namreč, kako bom izkoristil vse rezerve, ki jih še imam. Zavedam se namreč, da grem v svet, ki je bistveno drugačen od tega, v katerem sem živel doslej. Že ob prehodu iz mladincev med člane sem spoznal, da je to povsem drug šport. Pravzaprav se sprašujem, kako pogumni so bili v Cannondalu, da so mi že lani ponudili pogodbo. Jaz je na tej ravni zagotovo ne bi. Dati mladincu pogodbo za profesionalce se mi je zdelo tako kot dati igralcu namiznega tenisa povabilo za nastop v Wimbledonu. Očitno so imeli dovolj vzorcev, da so v meni prepoznali talent,« je pojasnil svoje občutke pred odhodom v ameriško moštvo Cannondale in kruti profesionalizem, ki se v mnogočem ne sklada z njegovimi pogledi na svet, moralo in etiko. Razmišlja o tem, kakšno je pravzaprav profesionalno kolesarstvo, kakšni ljudje ga čakajo, predvsem pa, ali bo lahko sploh še delal doma na kmetiji. »To je moja najboljša sprostitev. Ni večjega užitka kot pripraviti hrano, ki jo sam pridelaš. Po maturi mi je lažje kot lani, ker nimam več šolskih obveznosti. Vendar pa to ne pomeni, da sem pustil možgane na pašo. Učim se italijanščino, berem strokovno literaturo o kolesarstvu in kuharske knjige,« Mohorič noče miselno zakrneti in se prepustiti intelektualni ravni profesionalnega športa.

O Mohoriču morda največ pove njegova strast do znanja in dela. Med treningi in dirkami vedno najde čas za delo na kmetiji, a tudi branje knjig in razmišljanje o metafiziki poteši njegovo intelektualno strast. Čeprav tega ne kaže, o vseh stvareh razmišlja s kritično oddaljenostjo intelektualca. Ne prepušča se toku. Vsak nasvet preveri. Tudi od ljudi, ki mu največ pomenijo. Za zlatega maturanta, ki mu je bil odprt svet znanosti, pa je vendarle nenavadno, da se je odločil za kolesarstvo in trpljenje. »Za šport se nisem odločil, ker sem željan pozornosti in dokazovanja ter primerjanja z drugimi. Vanj sta me povlekla fantovska radovednost in trpljenje, ki ni primerljivo z nobenim. To je v nasprotju z mojimi otroškimi željami, ko sem želel postati krava. Prav ste slišali – moj idol je bila krava. Ko sem z očetom poleti dva tedna pobiral seno, sem utrujen od dela razmišljal, kako lepo je kravam v hlevu. Samo ležijo in jejo, medtem ko jim ljudje nabiramo hrano ... Ja, to je bilo otroško razmišljanje o lahkem življenju brez dela. Danes si svojega vsakdana ne predstavljam brez dela. Morda sem prav zaradi te mladostne želje izbral šport trpljenja,« Mohorič verjame, da njegovo trpljenje na kolesu ne osrečuje samo njega, ampak vse tiste, ki zaradi njegovih nastopov »trpijo«, mu dajejo energijo in ga podpirajo.