Tiskane izdaje
Bled – Slovensko veslanje je včeraj dokončno obrnilo nov list v svoji bogati zgodovini, ko je v blejski vili, nekdanji Titovi postojanki, v športni pokoj pospremilo še svojega zadnjega velikana. Luka Špik se je po letu negotovosti in samoizpraševanj poslovil po 22-letni karieri, ki ga s tremi olimpijskimi odličji in petimi s SP uvršča med najuspešnejše slovenske športnike doslej. V maniri velikega človeka pa je ob tem dopustil tudi vpogled v svojo dušo.
Ko je lani oznanil enoletni premor, je dal slutiti, da ga razjedajo dvomi, na katere ni imel odgovora, in da je napočil čas revizije prehojene poti. Tudi njega je begalo vprašanje, ali naj se prepusti še enemu olimpijskemu izzivu v Riu in katero pot naj ubere kot protiutež v primeru popolnega reza od vsega, kar ga je oblikovalo in določalo v zadnjih dveh desetletjih. V umiku na Otok je iskal čas in prostor za ureditev svojih misli, obenem pa nevede izbral pot prihodnosti. V britanski prestolnici je v minulih 12 mesecih postavil temelje nove kariere, našel smisel druge poti in se vrnil z odločitvijo, ki je bila trdna, a zato nič manj boleča in čustvena. O tem so pričale solze, ki so mu rosile oči, ko je včeraj poprijel za mikrofon, in zlomljeni glas, s katerim je semtertja prekinil branje svojega poslovilnega pisma. Pisma, ker na listu papirja lažje ubesedi smisel, je pojasnil, že pred tem pa je gledališkemu igralcu Pavlu Ravnohribu prepustil branje svojega manifesta, osebne izpovedi, ki jo je pripravljal zadnjih 14 dni.
»Nekatere odločitve, ki sem jih sprejemal na športni poti, so bil zgolj moje, nekatere v dobro skupine, odločne in uresničljive, nekatere iracionalne, pozorne, impulzivne, egoistične, predvsem pa sem za vsemi stal, saj besedo razumem kot od-ločitev, s katero prelomiš svet na dvoje,« je pojasnil 36-letnik in v svojem manifestu, kot ga je poimenoval, razkril dvome, ki so ga spremljali med kariero. Bolečine, ki jih je preživljal, bodisi ker ga je mučilo, zakaj je bil njegov partner iz zlatega čolna vedno bolj zanimiv za javnost, ali ker si je postavljal tako visoke cilje, da je stežka šel čez razočaranja, ki to v resnici ne bi smela biti. A njihovo vrednost je spoznal šele z leti, potem ko je s sopotnikom v čolnu zgradil vzajemno spoštljiv odnos in trenerju Milošu Janši priznal odločilno vlogo za svojo pot.
»Olimpijski naslov v Sydneyju je zanesljivo največji uspeh. London zagotovo moja osebna vrnitev. 6. mesto – štiri leta pred tem – Peking, žalost in brezup,« se je ozrl na olimpijsko pot in tudi na partnerstvo z Iztokom Čopom, s katerim sta domala sama spisala največje uspehe slovenskega veslanja. Njun odnos je bil obenem protisloven, a hkrati ju je družila neverjetna kompatibilnost, zato ne čudi, da ga je Špik včeraj primerjal z zvezo zakonskega para. »Ko sem bil še na začetku, sem med enim od najinih treningov tarnal, da ne morem več. Iztok me je odpravil z nekaj besedami: Če lahko jamraš, lahko tudi vlečeš. To je bila pomembna točka moje kariere,« je dejal, obenem pa poudaril, da je pobuda za ponovno sodelovanje po porazu v Pekingu in obdobju, v katerem nista komunicirala, prišla prav iz njegovih ust.
Včeraj so se mu poklonili mnogi nekdanji stanovski kolegi, tudi Čop, pa dolgoletni predsednik OKS Janez Kocijančič, ni pa si mislil, da bo prav ob tej priložnosti padla tančica še z ene zadnjih skrivnosti njegove poti. Dolgo je namreč tajil pravi razlog poškodbe kolenskih vezi februarja 2004, po kateri je olimpijski projekt visel na nitki. Z Janijem Klemenčičem in Tomažem Pirihom so med tekom po snegu naleteli na pločevinasto kad in se v njej spuščali po gozdu. »Le zame je bil zavoj preoster, smreka pa preblizu,« je potrdil Špik, potem ko sta mu sostorilca ob upokojitvi iz gozda prinesla očiščeno »vozilo«, o katerem je trener Janša do včeraj le slutil. Simbolični spomin, ki bo ostal kot živa priča tega, da je bil Luka včasih bolj na »easy«, kot pravi sam, četudi je v zadnjih letih dobil tudi drug pogled na svet in se v zadnjem letu odločil, da ostane v Londonu.
»Delam v svetu fitnesa, vendar za zdaj še težko povem kaj podrobnega, saj je projekt, ki sem si ga zamislil, še v začetnem obdobju. Vedno sem govoril, da bom po upokojitvi šport pustil za seboj, a sem spoznal, da je to dobra popotnica za drugačen svet. In, da, v tujini olimpijske kolajne bolj odpirajo vrata kot v Sloveniji,« je pritrdil na eno od vprašanj, potem ko se v Sloveniji že vrsto let zgolj krešejo mnenja, zakaj slovenska družba ne zna dovolj dobro ali pač noče izkoristiti znanja in izkušenj nekdanjih vrhunskih športnikov. »Živimo v majhni državi z mnogimi uspešnimi posamezniki, kar športnikom že med kariero predstavlja težave pri zbiranju denarja. Mnogi zato prehitro odnehajo. London je bil po tej plati veliko bolj prijazen do mene. Vedno se bom vračal, a tam bom lažje uspel, ker je več priložnosti,« je pojasnil Špik, ki se že pojutrišnjem z izbranko Polono vrača na Otok.
Poslovil se je z besedami starogrškega filozofa Heraklita: Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko ...
