V zadnji borbi brez možnosti za zmago

Karizmatičnega boksarja, ki je iz vsakega dvoboja znal narediti spektakel, je v mesecu dni pokopal rak na jetrih. Njegov obračun z Mohamedom Alijem leta 1975 je bil eden najbolj legendarnih in nepozabnih športnih dogodkov preteklega stoletja.

Veliki George Foreman se prijateljevega pogreba ni udeležil. Ni se ga mogel, raje se ga spominja živega. »Nikdar se nisem želel boriti z njim. Frazier je bil edini boksar, ki sem se ga bal. Bil je stroj, človek zver,« je pojasnil Foreman, poleg Alija edini tekmovalec, ki je zmogel sneti Frazierjev skalp – obema se je to posrečilo po dvakrat. Da, težko ga je bilo spraviti na kolena. V 37 dvobojih je vpisal 32 zmag, od tega 27 z nokavtom, 4 poraze in en neodločen izid. Od prvega dvoboja z Woodyjem Gossom 16. avgusta 1965 pa vse do devetindvajsetega skoraj sedem let pozneje (25. maja 1972 z Ronom Standerjem) sploh ni poznal poraza. V tem času je bil tudi prvi v zgodovini, ki je premagal slovitega Alija. Mediji so njun dvoboj v newyorškem Madison Square Gardnu prav nič evforično ali pretirano poimenovali »borba stoletja«, Joe, znan po silovitem levem krošeju, pa se je veselil zmage po točkah. Oba so pozneje sicer prepeljali v bolnišnico, sta pa v žepe pospravila po 2,5 milijona »zelencev«. Šele v 30. poskusu je moral tekmecu, Georgeu Foremanu, prvič priznati premoč.

Upokojil se je, potem ko je v zadnjih osmih dvobojih zmogel le še tri zmage. Ko ga je Foreman zdelal še drugič, se te igre ni šel več. Enkrat si je resda še premislil in 3. decembra 1981 skoval zvezdniško vrnitev, ki pa je v Chicagu ni znal zapečatiti z zmago: dvoboj s Floydom Cummingsom se je namreč končal brez zmagovalca. Tik preden je sploh začel poklicno kariero, se je mimogrede ovenčal še z naslovom olimpijskega zmagovalca – no, zmage res ni dosegel po bližnjici, temveč je v finalu nastopil celo z zlomljeno desno roko. Mesti v mednarodni in svetovni dvorani slavnih si je z doseženim zagotovo zaslužil. Frazier je bil na eno oko skoraj slep. »Res je, levo oko sem 'izgubil' že v mladosti. Pri treningu z vrečo, polno črepinj, se je ta raztrgala, košček stekla mi je priletel v oko in mi ga raztrgal na kosce.« Zanimivo je, da je pri pridobivanju zdravniškega spričevala za vstop med profesionalce podkupil moža v belem, da njegove delne slepote v izvidih ni omenil, tako da v boksarskem svetu o tem nekaj časa sploh niso nič vedeli. Preden so mu v žep začeli kapljati novci, se je v mladih letih preživljal tudi kot mesar.

Po tekmovalni upokojitvi je njegova športna zgodba navdihnila več ustvarjalcev hollywoodskih uspešnic, sam pa je nastopil tudi v dveh epizodah priljubljene nadaljevanke Simpsonovi. In da, tudi v vlogi boksarskega trenerja se je preizkusil, za kar mu niti ni bilo treba iti daleč, zgolj v klet domače hiše. Tam je pod njegovo pestjo namreč vadil njegov sin Marvis, ki je hitro zakorakal po očetovih stopinjah, a mu je bilo kmalu jasno, da je stopil v precej prevelike čevlje in se sprijaznil, da bo večno ostal daleč v njegovi senci. »Smokin' Joe« je kmalu razširil lovke, zgradil telovadnico v Philadelphii in tam treniral mlade borce, česar ni opustil niti po hudi prometni nesreči, v kateri si je poškodoval hrbet, zato je moral nekajkrat na operacijo. Da ima tudi pisateljsko žilico, je dokazal z avtobiografijo, ki jo je izdal marca 1996 in jo odmevno predstavil v radijski oddaji The Howard Stern Show, seveda pa ni treba dvakrat poudarjati, da je v trenutku postala ameriška uspešnica. Zdravniki so mu pred dvema letoma odkrili povišan krvni pritisk in sladkorno bolezen, pravi šok pa je sledil letos septembra, ko je rak na jetrih že hitro napredoval. Ob njegovi prezgodnji smrti – Frazier ni dopolnil niti 68 let – je Mohamed Ali dejal: »Svet je izgubil velikega šampiona. Vselej se ga bom spominjal s spoštovanjem in občudovanjem.«