Včasih se sprašuje, kako je vse to sploh zmogla

Jutri bo minilo natanko dvanajst let od podviga Lucije Polavder na olimpijskih igrah v Pekingu. Ko je bilo konec, je le še jokala.

Objavljeno
14. avgust 2020 12.00
Posodobljeno
14. avgust 2020 12.00
Lucija Polavder je ohranila stik z judom. V Rogaški Slatini vodi skupino otrok, starih od pet do 10 let, znova je sodelovala tudi pri izvedbi otroškega počitniškega tabora kluba Z'dežele Sankaku na Lopati. FOTO: osebni arhiv L. P.
Ljubljana – Lucija Polavder 15. avgusta leta 2008 nikoli ne bo pozabila. Na tisti dan je imela namreč kar dva praznika; ob Marijinem vnebovzetju je namreč slavila tudi največji uspeh na svoji športni poti. Jutri bo minilo natanko dvanajst let od njenega podviga na olimpijskih igrah v Pekingu, na katerih je zablestela z bronasto kolajno v judu.»To so lepi spomini. Morda je zdaj moje zadovoljstvo še večje, kot je bilo tisti dan, ko še nisem zares dojela, kaj mi je uspelo. Takrat sem bila predvsem vesela, da je bilo vsega konec. Pot do olimpijskega odličja je bila namreč res dolga in naporna. Bilo je ogromno odrekanja, včasih se ...