Tiskane izdaje
Uspeha še očitno ni »prespal« in ga ni dojel v vseh razsežnostih. »Potrebujem še dan ali dva, da se evforija poleže in da sestavim pravo sliko. Za zdaj se seveda počutim enkratno in letim na krilih Gdanska, zame trenutno najlepšega mesta na svetu,« je priznal, da njegova glava še ni na tleh. O Goričanovem osebnem uspehu ni dvoma, za posamičnim dosežkom pa je še ekipni nastop. Tokič je že nekaj let vlečni konj reprezentančnega voza, ob njem sta izkušena Saš Lasan in Mitja Horvat, kot predstavnik mladih upov pa ima pomembno vlogo Jan Žibrat. Naveza izkušenj in mladosti se dopolnjuje in pod taktirko selektorja Bojana Raka dobro deluje. Velik delež pri uspehih ima tudi dobro razpoloženje v reprezentanci. Temu gre pripisati tudi nepričakovani preboj v prvo svetovno in evropsko skupino reprezentanc. V Gdansku se je ekipa sicer morala posloviti od elitne lige, a resno upa na vrnitev.
»Slovenski namizni tenis je na trgu dosegel optimalni položaj glede na vložek,« je položaj ocenil Tokič, ki mu gre največ zaslug za odmevnost. »Zadnjih nekaj let se je položaj spremenil, odnosi se urejajo in postavljajo na bolj trdne temelje, a še vedno smo daleč od tistega, kar bi morali imeti. Spremeniti bi morali način razmišljanja v glavah funkcionarjev, trenerjev in nas igralcev. Prihodnost bi morali zastaviti bolj široko in se ne prepustiti ozkemu slovenskemu pogledu na 'domačem dvorišču'. Skratka, potrebujemo sožitje namesto nožev v hrbet, česar je pri nas še vedno preveč. Miselno moramo pogledati čez mejo in se primerjati z dobro organiziranimi in urejenimi državami,« si Goričan želi, da bi končno zaorali bolj globoko brazdo.
»Dosedanji uspehi namreč kažejo, da potrebni potencial imamo. V Gdansku smo igrali z reprezentancami, ki so občutno boljše od nas, s Čehi, Belgijci, Portugalci, ne nazadnje s Švedi, ki so osvojili srebrno kolajno. Mislim, da smo tudi tokrat izkoristili našo priložnost, čeprav me še vedno pekli poraz proti Angležem. Škoda, ko bi ne zapravili petih zaključnih žogic, bi bili celo enajsti in bi izboljšali doslej najboljši ekipni dosežek. Tako pa smo ga 'samo' ponovili. A ta trenutek to ni na prvem mestu. Bolj pomembno je, da se ves čas merimo z reprezentancami, ki krojijo evropski vrh, in smo uspešni, zato se zdi vredno, da bi si začrtali skupno pot za napredek.«
Ali bi pot v prihodnost zgladil denar, je Tokič odločno zanikal: »Denar ni vse. Pogrešam voljo in željo po uspešnem delovanju, manjka nam bolj profesionalni odnos, najprej pa bi morali sestaviti ustroj zveze od zgoraj navzdol. Šele potem bi se poznal vpliv denarja in šele takrat bi lahko z njim zgradili trdno hišo.«
Zamislil se je tudi o soigralcih. »Za zdaj se kar dobro dopolnjujemo, a resnici na ljubo bo treba v prihodnjih letih misliti na pomladitev ekipe. Morda bi se dalo kaj narediti za Horvata. Ob redni službi je namreč moral pošteno oklestiti trening, v Gdansku pa je dokazal, da ima še veliko neizkoriščenega potenciala in predvsem veliko srce. V mladem valu je trenutno le Žibrat, upam, da se bo za njim pokazal še kdo in bi lahko sestavili močno zasedbo za nekaj let. Jana bo seveda treba preudarno usmerjati, da se bo razvil in napredoval,« je Tokič prerezal tudi ekipo in pomislil nekaj let naprej. Hkrati pa je opozoril na čas: »Zapravili smo nekaj let in časa za obotavljanje ni več. S prenovo bi morali začeti čim prej, sicer lahko spet utonemo v povprečju.«
