Tiskane izdaje
Obiskali smo jo po treningu, dve minuti prezgodaj. »Joj, samo še trepalnice si uredim,« je v rahli zadregi spregovorila ženska v njej.
Po treningu ni utrujena telesno, bolj v glavi. »Določeno dozo koncentracije imaš, in ko jo porabiš, je konec,« zatrjuje dvajsetletnica, ki vadi vsaj šestkrat na teden po dve do tri ure. Tudi če vam povem, kje, najbrž ne boste našli. Nedaleč od doma v Vikrčah, na koščku zakotne zemljice za golfskim igriščem v Smledniku. Če nima tekme, trenira vsak dan, sicer si dan po nastopu vzame prosti dan. »Kadar sem utrujena od faksa in drugih stvari, se raje spočijem. Bolje vsakodnevna dveurna vadba in ta z glavo, kot da bi petkrat na teden na polno nabijala, nato pa dva dni ne bi počela nič.«
Pride na trening, tehnična priprava ji vzame deset minut, zdaj še manj, odkar je začela na vadbo hoditi z že sestavljenim lokom. Nato se ogreje, predvsem roke, rame, zgornji del telesa, da vse to spravi v pogon. »Potem začnem streljati, ponavadi s 50 metrov. Dvanajst puščic, včasih šest, včasih 20 – malo prilagajam, odvisno od časa. Opraviti hočem vsaj 150 zadetkov. Včasih grem tudi na krajšo, daljšo razdaljo, na koncu pa se raztegnem, da dan pozneje ne bi bilo težav,« oriše Toja potek povprečnega treninga.
Vrnimo se h koreninam. Bila je stara 14 let, prijateljica, pri kateri je bilo lokostrelstvo družinski šport, jo je zvabila na trening in Toja je bila kupljena. »Prej sem trenirala badminton in gimnastiko, pa sem morala nehati zaradi vnetja vretenc. Ko sem prvič ustrelila, sem vedela, da je to zame.« Pride domov, ukaže očku, naj ji kupi lok, on le začudeno gleda, a popusti, ker ve, da hči vztraja v tem, česar se loti, v mesecu dni je strelivo pri hiši. In je začela. Mlajši brat Arne, prej judoist in košarkar, se ji je pridružil pol leta pozneje, ata Tomo pa je bil najprej taksist »tamalima dvema« na treninge, vmes ni imel kaj početi, pa je še on prijel za lok. Pa mami Dea? Ne, ona je pa samo navijačica. »Nepisano pravilo med našim kosilom je: samo o lokostrelstvu ne! Veliko debatiramo o tekmah in vtisih, nočem pa se pogovarjati o težavah. Raje vidim, da vsakdo pospravi pred lastnim pragom.«
Je sama svoj trener, pravega vaditelja ni imela nikoli. »Učila pa sem se od marsikoga. Moja filozofija je bila vedno čim več spraševati. Več ko sprašuješ, več odgovorov dobiš. Imam torej veliko trenerjev in hkrati nobenega,« poudarja. Najraje trenira sama, saj se »takrat najlažje zberem in razmišljam o tem, kar počnem«, sicer pa ji družbo delata še oče in brat.
Tarča tudi na morju
Redno se srečuje z vprašanji, zakaj ravno lokostrelstvo, kaj vidi v njem, kako se 14-letnica lahko odloči za ta šport. »Po sedmih mesecih streljanja sem že šla na mladinski SP in bila zadnja. Takrat sem si rekla: zadnja pa ne bom več! Pridejo vzponi in padci, ne da se ti na trening, sprašuješ se, kakšno korist imaš od tega, saj od lokostrelstva ne obogatiš. Velike tekme so me brcnile naprej, videla sem, da lahko tekmujem tudi v tujini in to je bila moja spodbuda.« Seveda ima včasih vsega dovolj, ravno letos januarja je padla v krizo. »A ko sem potegnila črto, sem ugotovila, da dobim od lokostrelstva veliko na osebnostni ravni, rastem kot človek, uživam na tekmah, družim se s kolegi in še štipendijo imam povrhu. Ko ustreliš in je strel takšen, kot mora biti, občutiš neizmerno zadovoljstvo. Trudim se, da bi to počela z ljubeznijo in veseljem, ne kot nujo.« Zaradi treninga ne more opravljati počitniškega dela, na morje sicer gre, a ima tudi tam tarčo in trenira.
Hiti mi razlagati, laiku neukemu, da so v lokostrelstvu tri discipline: tarčno, ki je pogoj za vse drugo, pri njem stojiš v liniji in streljaš na 50 m; poljsko, pri katerem streljaš po gozdu gor pa dol in sam ocenjuješ razdaljo; in 3D, pri katerem meriš v živali. Ne žive, seveda. »Sem vegetarijanka,« se namuzne. Ja, mi je bilo jasno, saj sem bil postrežen z doma narejeno presno torto. Zelo okusno. Okej, da v lokostrelstvu uporabljaš lok, puščice in tarčo, mi je jasno. Toja strelja s sestavljenim lokom, to je oni neolimpijski; da bi mi ga secirala podolgem in počez, popolnemu analfabetu, bi bil prehud zalogaj. »Lažje bi bilo ponazoriti na sliki,« poudari, ko se trudi z opisovanjem merilne naprave, tetive, stabilizatorja, operešenih puščic, tarče, ki ne prebija, in lica, »torej tistega barvnega, v kar streljamo«.
Vremenska napoved je megla z dežjem. Pa kaj, lokostrelci so kos vsem razmeram, le ob strelah in bliskih so raje v varnem zavetju. Veter je največji sovražnik, ker premika tebe. »Napaka se najbolj pozna, ko zasuče človeka, premika pa tudi puščico v letu. Tudi svetloba vpliva in dež seveda prav tako, ker kaplje puščici v letu zbijajo višino.« Skorajšnja študentka 2. letnika fakultete za šport potrka: doslej težav s poškodbami še ni imela. »Teniški komolec in vnetje rame sta najpogostejša, sicer pa je lokostrelstvo nevarno samo z vidika, da bi kdo koga ustrelil.« Pa se to ne dogaja.
Šport uma
Mirna roka ali glava? »Oboje je pomembno, večjo vrednost bi dala glavi. To je zelo psihološki šport, šport uma,« zatrjuje mlada sogovornica, ki se sama s sabo kar dobro spopada. »Ne le v lokostrelstvu, tudi na drugih življenjskih področjih.« Vztrajnost, notranja mirnost, želja, volja – to so glavne vrline vrhunskega lokostrelca. Slehernik se lahko ukvarja s tem športom, največja ovira je v glavi. »Najprej ti gre, nato dosežeš točko, ko hočeš zadeti, pa ne gre. Takrat se skoraj vsakdo zruši. Če se ti posreči to prestopiti, imaš vse možnosti, da boš dober,« pomodruje Vikrčanka. Prav zato v tem športu ni dopinga. »Kontrole na tekmah sicer so, jaz je še nisem bila deležna, pa bi je bila rada, saj se mi zdi, da je to za športnika nujnost,« se nasmehne Toja, med prijatelji poznana tudi po svojem dobro podmazanem jeziku.
Lokostrelstvo ni poceni: oprema požre dva do tri evrske tisočake, a ko jo enkrat imaš, si dober za kako sezono. »Z rezultati se mi tudi rahlo odpirajo vrata v sponzorski svet, še vedno pa sta moja glavna pokrovitelja očka in družina,« pojasni članica LK Feniks.
Vraževerna ni, ne obuje pred vsako tekmo istih nogavic. »Predstavljaj si, da jih na enem tekmovanju pozabiš. Potem imaš težave. Tega nočem,« je odločna vitka dvajsetletnica, ki za zdrav duh skrbi z rednim tekom, rolanjem, vzponi na Šmarno goro, plavanjem in igranjem badmintona. Ni ravno prototip povprečnega lokostrelca, ki ga je kar nekaj skupaj. »Veliko lokostrelcev je premočnih. Pošalimo se kdaj, da si bolj stabilen, če te je malo več skupaj.« Zaradi sebe in lastnega zdravja je že dobro leto dni vegetarijanka, od pred kratkim pa tudi veganka. »Bolje se počutim, ne vem pa, ali to kaj vpliva na moj uspeh.«
Vrhunski dosežki se kar lepijo nanjo, nazadnje je postala članska evropska prvakinja. Prostora za vse lovorike ji zmanjkuje, kolajne in pokali polnijo sobe, police, tudi z lestenca kaj visi. Je družabna in klepetava, v oči ji hitro padejo ljudje, ki razmišljajo o življenju, se ne utapljajo v alkoholu in ne živijo zgolj za petek zvečer. »Ne žuram, ne pijem, ne kadim, hrupna glasba mi ni blizu. V petek zvečer se utrujena po treningu najraje zvrnem v posteljo ali pa si privoščim kino ali druženje s prijatelji.« In za konec – fantje, pozor: Toja je samska.
