Velik padec, a Ljubljana bo še vzgajala šampione

Ljubljana – Medtem ko se lahko Ljubljana pohvali z dvema najbolj množičnima športnorekreativnima prireditvama pri nas – s tekaškim maratonom in kolesarskim maratonom Franja –, ki iz leta v leto dosegata rekordno udeležbo, pa je pri vrhunskem športu podoba veliko bolj klavrna. V le redkih individualnih panogah najboljši prihaja iz glavnega mesta, klubi so vsi po vrsti v nezavidljivem položaju.

Ljubljana je v preteklosti »dala« številne nosilce slovenske športne kakovosti v svetu, denimo Brigito Bukovec, Urško Hrovat, Primoža Ulago, Mirana Tepeša, Aljaža Pegana, Mitjo Petkovška, Petra Mankoča, Rajmonda Debevca, če omenimo le nekatere posameznike, v košarki je bila Union Olimpija na klubski ravni pomemben akter na stari celini. Z izjemo našega zimzelenega strelskega šampiona pa danes tako rekoč ni posamične panoge, v kateri je Ljubljančan vodilni Slovenec, klubi niso več prvi niti v državi, kaj šele na mednarodni ravni.

Olimpija je celo izpadla iz košarkarske evrolige, naslov državnega prvaka je zadnja leta zanjo prevelik zalogaj, nogometna Olimpija je nekonkurenčna za državni vrh, na mednarodni ravni je praviloma usoden že start kvalifikacij, hokejska Olimpija sicer je najboljša v državi, a z bankrotom Jesenic nima več tekmeca, v EBEL je zdaj zanjo dosežek že sodelovanje. Za rokometni Slovan je bil velik uspeh vrnitev v prvo slovensko ligo, odbojkarski klub ACH Volley ima močno zmanjšan proračun za novo sezono, najbolj konkurenčen na mednarodni ravni je rokometni Krim, ki pa ima spet eno veliko »napako« – zanj igra kar enajst tujk. V individualnih panogah pa so najboljši Brežičan Primož Kozmus, Tina Maze in Damir Dugnjić, ki prihajata iz Koroške, Kranjčan Grega Žemlja, Mariborčanka Polona Hercog, Peter Prevc (Dolenja vas v Selški dolini), Robert Kranjec (Kranj), Jaka Hvala (Ponikve), Celjanki Lucija Polavder in Urška Žolnir, Belokranjec Jani Brajkovič ... Ljubljanske šole je torej bolj malo, jasno je tudi, da je strategija razvoja športa v MOL od leta 2008 do 2012 (nove še ni), pod katero so se podpisali dr. Marta Bon, Marko Kolenc, mag. Borut Peršolja in dr. Gregor Tomc, v delu o vrhunskem športu ostala neuresničena.

Ta pravi: »V ekipnih športih (nogomet, košarka, rokomet, hokej, odbojka, vaterpolo, ragbi) in individualnih prednostnih športih (atletika, plavanje, športna gimnastika, alpsko smučanje, tenis, smučarski teki, smučarski skoki, judo, kajak ...) bodo ljubljanski športniki in športnice prevzeli vodilno mesto na tekmovanjih državne ravni ter na mednarodnih tekmovanjih.« Kje se je torej tako močno zataknilo? »Na področju vrhunskega športa se je zgodil padec, rezultatske žetve v tem obdobju ni bilo. Kljub temu pa mislim, da je bilo narejeno veliko dobrega, šport je še vedno med svetlejšimi točkami v družbi. Najboljši del te strategije je, da smo zaposlili 85 trenerjev, ki so gonilo napredka,« pravi Marta Bon, ki vzroke za slabše rezultate med posamezniki išče tudi v slabših razmerah (izboljšanje je bilo sicer tudi predvideno, a večinoma ni uresničeno), morda v pomanjkanju nadarjenih ali v slabem delu s talenti. »Ljubljana je v preteklosti že vzgajala šampione in jih bo tudi v prihodnosti. Mogoče bi morali prevrednotiti naše cilje, a sama nisem za to. Treba je imeti visoke cilje, stvari smo dobro določili in sama bi šla v tej smeri naprej, verjamem, da so uresničljivi. Stojim za tem, mogoče potrebujemo le še kako leto. Mislim, da se bodo vremena ljubljanskemu športu zjasnila,« poudarja Bonova, ki sicer s svojo ekipo ni proučila (ne)uresničitve strategije 2008–2012, ambicije pa je tedaj določila na podlagi »kvantitativne in kvalitativne analize«. Za klubsko raven pri tem predsednica odbora za šport pri MOL ugotavlja, da je vodenje daleč od optimalnega in da je tu še ogromno rezerv, z odpravo teh pomanjkljivosti pa da bodo prišli tudi boljši rezultati.

Šport ima enako usodo kot družba

In kaj pravi druga stran? Rajmond Debevec, ena najsvetlejših ljubljanskih točk, sicer ne vidi odstopanja našega glavnega mesta v negativnem smislu, ker je pač celotna slika bolj črna. »Mislim, da ima šport enako usodo kot družba, povezan je z moralnim in finančnim stanjem. Torej je v padajočem trendu in v prihodnje se mu ne obeta nič lepega. Pri individualnih panogah nimam občutka, da je Ljubljana kaj slabša kot preostali del Slovenije, je pa resda nekdaj izstopala po košarki, ki je imela veliko podporo, zdaj ta šepa. Z ekipami, ki bi potrebovale veliko denarja, nismo več sposobni delovanja na najvišji evropski ravni,« razmišlja dobitnik treh olimpijskih kolajn, ki je v športu že več desetletij. Prav tako, kot je Nestl Aljančič, nekdanji predsednik hokejske zveze, ki zelo podrobno spremlja utrip športne scene, čeprav ni več neposredno vpleten.

»Ljubljanski ekipni šport in skoraj ves slovenski je v širši regiji, predvsem v primerjavi s sosedi Avstrijci in z Italijani, poseben po tem, da lastnega prihodka skorajda nima več. Poglejte, poslovanje je odvisno predvsem od pokroviteljev. Prodane vstopnice še zdaleč ne zagotavljajo delovanja kluba, trženja ni, prav tako ne prepoznavnosti kluba. In ko vse to seštejete, zlahka ugotovite, da je moštvo Olimpije – pa naj gre za nogomet, košarko ali hokej – zelo težko konkurenčno tujim tekmecem. Kajti da bi se lahko meril z njimi, moraš sestaviti kakovostno zasedbo, kar pa je mogoče le ob spodobnem proračunu,« si je povsem na jasnem Aljančič, ki se je vrsto let tudi sam ukvarjal s športnim trženjem: »Medtem ko na tujem klubi na ta račun precej zaslužijo, so pri nas veseli, če se sploh prebijejo na televizijo, povrhu še brezplačno!«

Dolgoletni športni funkcionar je v zadnjih letih obiskoval najodmevnejše prireditve, OI, EP v nogometu, teniške turnirje za grand slam, SP v hokeju. »Športna prireditev je postala velika predstava. Pri nas pa tega ni, ker ni niti ponudbe s hrano in pijačo, klubskimi spominki in navijaškimi pripomočki. Ko pa se zgodi nekaj lepega kot nazadnje Eurobasket, je zanimanje pri priči na visoki ravni,« se je spomnil Aljančič, ki je med vzroki ljubljanskega padca omenil tudi pomanjkanje občutkov lokalne pripadnosti; v manjših krajih po Sloveniji je ta bolj vidna. »Želim pa si, da bi stroka vztrajala, da se ne bi kar vdala,« pravi in sanja o vrnitvi košarkarjev v evroligo, hokejistov v zgornjo polovico EBEL in nogometašev v evropska klubska tekmovanja.