Velikega Miga vrnil mali Miguel

Miguel Indurain, zadnji španski kolesarski kralj, je 50-letnico proslavil v Trevisu, v družbi prijateljev iz Pinarella, proizvajalca koles, katerega največji in najuspešnejši »maneken« je še danes. Slavo »velikega Miga« na kolesu nekdanjega italijanskega profesionalca nista zasenčila niti zadnja šampiona Toura Bradley Wiggins in Chris Froome.

Čeprav je povsod rado viden gost, se kolesarskemu pompu izogiba. V športnem pokoju mu je seveda bistveno lažje kot v devetdesetih, ko je bil nacionalni junak Španije. Za razliko od večine nekdanjih profesionalcev, ki ostajajo povezani s športom (večinoma kot športni direktorji), je raje ostal vezan na dom in svojo družino. »V profesionalni karieri sem imel malo časa zanjo. Zdaj ji posvečam ves čas in imam se odlično,« je zelo skromni šampion razložil, zakaj je oder pod žarometi zamenjal za udobno družinsko življenje.

Odraščal je v katoliško usmerjeni kmečki družini, iz nje pa črpal življenjsko filozofijo, katere temelj je trdo delo. »Moje življenje je pravzaprav zelo preprosto. Nikoli nisem želel več, kot sem zmogel. Tega me je naučil oče. Pozimi je garal in pripravljal zemljo, da je poleti obrodila sadove. Tudi v kolesarstvu moraš garati vse življenje, da si uspešen,« je ob 50-letnici razlagal italijanskim novinarjem o svojem življenjskem slogu in iz njega izhajajočih vrednotah.

Zahvaljujoč dobremu prijatelju, španskemu novinarju Josuju Garaiju, je napisal kakšno kolumno za španski športni dnevnik Marco. Občasno je bil viden na promocijah Toura in Vuelte, ogledal pa si je tudi kakšno etapo. Zadnja leta je postal dejavnejši. Pojavlja se na promocijah in rekreativnem kolesarjenju, po njem pa se imenuje tudi ena od največjih španskih dirk. »Krivec« je sin Miguel, ki je dobil ime v skladu z družinsko tradicijo za prvorojence. »Miguelitu sem dal za popotnico moje kolesarsko vodilo, da mora s kolesa sestopiti tisti trenutek, ko na njem ne bo več užival. V treh ali štirih letih se bo videlo, ali bo v kolesarstvu ostal«. Tako je tudi sam storil leta 1996 na Vuelti. Na najstrmejšem vzponu na svetu na Lagos de Covadonga je omagal in postavil kolo v kot. Tudi milijoni dolarjev ga niso prepričali, da bi se vrnil.

Prav zmaga na Vuelti mu manjka za »popolno kariero« prestižnih naslovov na vseh največjih kolesarskih preizkušnjah. Najbližje ji je bil leta 1991, ko je osvojil drugo mesto (premagal ga je rojak Melchor Mauri). »Na Vuelti je bilo zame preveč ciljnih vzponov in premalo voženj na kronometer. Res pa je tudi, da španskega kroga nisem mogel osvojiti, ker se nanj nikoli nisem osredotočil. Moj edini cilj je bil Tour,« Indurain ne čuti v sebi posebnega razočaranja, da kot največji španski kolesar vseh časov ni zmagal na največji domači dirki.

Nasploh pravi, da nobene izgubljene dirke ali razočaranja ne bi črtal iz svoje kariere. »Vse so bile del mojega športnega življenja. Tudi najbolj pekoči porazi ...« Kaj pa najsrečnejši trenutki v življenju? Meni, da so večinoma povezani z družino. V športu jih težko izbira. V domači sobi lovorik sta na posebnem mestu pokal in »levček« s prve zmage na Touru leta 1991. Edino, kar obžaluje v športni karieri je, da ni osvojil naslova cestnega svetovnega prvaka. Dvakrat je bil povsem blizu – v Stuttgartu 1991 in Duitami (Kolumbija) 1995. V Stuttgartu je bil dan, ko se je počutil najmočnejšega v karieri. »Imel sem občutek, da sem nepremagljiv. Vendar je to zelo varljiv občutek. Ko je Gianni Bugno napadel, nisem šel za njim, ker sem bil prepričan, da ga bom ujel .... V Duitami mi je v zadnjem krogu počila zračnica,« se spominja dveh velikih predstav, v katerih je bil v dobljenem položaju, a ju je končal na 2. mestu.

Pozorno seveda spremlja tudi letošnji Tour. Trasa mu ni všeč, ker ima le ena vožnjo na kronometer, specialisti za gorske preizkušnje pa so odločno favorizirani. Vincenzo Nibali mu je všeč, ker je popoln kolesar. Pogreša pa Naira Quintano in Wigginsa, a opozarja, da ekipe z dvema kapetanoma, kakršni sta Sky s Froomom in Wigginsom ter Movistar z Valverdejem in Quintano, nikoli niso bile uspešne. Marsikaj mu v sodobnem kolesarstvu ni všeč. Prepričan je, da imajo najboljši premalo dirk v nogah.

»V mojem času smo veliko več tekmovali. Res pa je, da se je kolesarstvo globaliziralo in dirke so od januarja do oktobra v vsakem kotičku sveta. Predstave, kakršna je bila letos na Touru na tlakovcih Roubaixa, so zelo nevarne, a so del spektakla in biznisa, ki je preplavil šport. Kolesarjenju v nemogočih razmerah se ni možno izogniti, četudi je smrtno nevarno,« razmišlja zadnji španski kolesarski kralj o sodobnih izzivih športa na dveh kolesih. Na vprašanje, kako postaneš prvak, pa je odgovoril, da je vse skupaj zapisano v športnikovih genih. Vendar pa talent ni vse. Brez pameti in še zlasti trdega dela, uspehov ni. »Športnik se nikoli ne sme prepustiti zadovoljstvu ob doseženem. Vedno mora delati več. Nemogoče je postati prvak čez noč, brez dolgotrajnega dela. Postopoma moraš napredovati in se učiti od pravih ljudi, če imaš srečo, da si v pravem trenutku razvoja ob njih. Tako kot sem bil jaz ob Pedru Delgadu ...«