Tiskane izdaje
Najboljši slovenski boksar Dejan Zavec pred sredinim dvobojem z Erislandyjem Laro v Miamiju izžareva neverjetno samozavest. Trdno je odločen presenetiti favoriziranega Kubanca ter mu odvzeti naslova svetovnega prvaka v supervelterski kategoriji po različicah IBO in WBA. Optimizem črpa iz bogatejših izkušenj ter večje psihične in telesne moči, s pomočjo katerih namerava v drugi polovici obračuna jeziček na tehtnici prevesiti na svojo stran.
Kako ocenjujete svojo zdajšnjo pripravljenost?
Brez omahovanja lahko povem, da sem v super, super formi.
V življenjski?
To je težko reči, a morda sem res. Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi bil 25. novembra kar najbolje pripravljen in ocenjujem, da sem bil pri tem kljub manjšim poškodbam uspešen. Ne bi rad pretiraval, a tako se pač počutim.
Koliko ur ste vložili v treninge in koliko znoja ste prelili v tem času?
Uf, tega pa nisem štel. So pa priprave tokrat minile izjemno hitro, zagotovo tudi zato, ker me je spremljal velikanski motiv. Moja motivacija res ne bi mogla biti na višji ravni. Kar pa zadeva znoj, sem ga verjetno prelil še več kot pred prejšnjimi dvoboji. Med drugim sem kakšnih desetkrat z vrečo odboksal po petnajst do dvajset rund, in to brez večjih težav, kar me pomirja.
Kaj pričakujete od obračuna z Laro?
Z vsem spoštovanjem do Erislandyja, toda tako trdo nisem garal zgolj zato, da bi odpotoval v Miami in tam vnaprej podpisal vdajo. Ne, moj cilj je jasen: zmaga!
Kakšen razplet napovedujete?
Ne zanikam, da bi bil zelo vesel predčasne zmage, toda prepričljiv uspeh po točkah bi imel zame enako težo kot, denimo, nokavt v prvi rundi.
Katere so Erislandyjeve šibke točke?
Moj odgovor bo med virtualnimi poznavalci boksa verjetno sprožil precej pomislekov: Lara nima slabosti. Njegova edina pomanjkljivost bi lahko bila v tem, da ne povezuje več kot dveh, treh udarcev. A doslej tega največkrat niti ni potreboval. Boksa tako, da zanesljivo osvaja točke. V tem je izjemen.
V čem je še nevaren?
Najbolj je doma v boksu z razdalje, kar ni čudno, saj izhaja iz znamenite kubanske šole boksa. Tehnično je res sijajno podkovan. Če upoštevamo, da je povrhu tudi levičar, je še toliko nevarnejši.
Ni pa ravno nokavter, kajne?
Sodeč po njegovi statistiki (21 zmag, 12 s k. o., 2 neodločena izida, 2 poraza) res ne, toda v našem športu velja nepisano pravilo, da lahko že sleherni udarec pomeni nokavt.
V čem ste po vašem boljši od njega?
V psihični in telesni moči, ki bo prej ali slej prišla do izraza. Napajam se iz tega, da sem odlično pripravljen, da vem, kaj sem sposoben in da verjamem vase. Morda sem slišati preveč samozavesten, toda pred takšnimi dvoboji je treba imeti precejšnje zaupanje vase. Meni ga ne primanjkuje.
Kaj bo pretehtalo v dvoboju in odločilo zmagovalca?
Izkušnje, ki v boksu pogosto igrajo ključno vlogo. Ne rečem, da jih Lara nima. Zagotovo jih ima tudi on ogromno, vendar pa kljub temu verjamem, da jih imam jaz več. Še posebej iz težkih obračunov, kakršen bo tudi najin. Na to sem pripravljen. Poskušal bom boksati inteligentno in mu s svojo vztrajnostjo zagreniti življenje.
Kakšno taktiko sta torej skovala zanj skupaj z dolgoletnim trenerjem Dirkom Dzemskim?
O tem ne bi rad preveč razglabljal. Najprej bo treba v ringu vzpostaviti ravnovesje, videti, kaj »ponuja« Lara, ter poskusiti uveljaviti, kar sem vadil in izpilil na treningu. Njegovo obrambo bom poskušal na začetku prebiti s tako imenovanimi dvojnimi napadi, vendar pa bi si upal dati roko v ogenj za to, da se v uvodnih rundah ne bo zgodilo nič dramatičnega. Dvoboj se bo po mojih predvidevanjih začel lomiti šele v drugi polovici, pričakujem, da od osme runde naprej. Ker sem – kot sem že omenil – odlično telesno pripravljen, verjamem, da se bo začel v tistih trenutkih jeziček na tehtnici prevešati na mojo stran.
Dzemski nam je zaupal, da ste posebej za Laro vadili tudi tri posebne udarce, s katerimi bi ga – če bi ga seveda ob pravem trenutku zadeli na pravo mesto – lahko tudi zrušili. Za kakšne kombinacije gre?
Težko je o udarcih govoriti vnaprej, ker se prav lahko zgodi, da nobeden od teh ne bo prišel v poštev. Če pa že hočete vedeti, naj vam razkrijem eno od kombinacij, s katero sem se pripravljal za Erislandyja: (po)čakam na njegovo desnico, ko jo sproži, jo prestrežem z desnico in takoj izstrelim levi kroše. Vendar pa je o tem – ponavljam – težko špekulirati, toliko težje, ker Lara ne naredi veliko napak. Poleg tega se je tudi on zagotovo dobro pripravil name. Zato bom moral biti ves čas stoodstotno osredotočen na dvoboj in izkoristiti sleherno priložnost, ki se mi bo ponudila. To bo prava taktična bitka, ki bo – vsaj na začetku – močno spominjala na šah.
Od kod črpate takšno samozavest?
Če ne bi imel postavljenih trdnih temeljev v vrhunski telesni pripravljenosti, je ne bi mogel črpati od nikoder. To je temelj, na katerem lahko gradim naprej. Drugače pa vsak boksar že pri udarcih v vrečo dobi občutek, ali je v tistem trenutku pravi ali ne. Če ti gre potem dobro od rok tudi na »sparingu«, je občutek seveda še toliko boljši. Seštevek vsega tega okrepi samozavest, ki se utrjuje z leti in izkušnjami. Je pa tudi tako, da ne bi imel kaj početi v Miamiju, če ne bi verjel vase.
Toda Lara bo imel prednost domačega terena. V Hialeahu, predelu Miamija, v katerem se bosta udarila, je večina prebivalcev kubanskega rodu.
Vem, kaj pomeni boksati doma pred svojimi navijači in biti absolutni favorit; to je velikanski pritisk. A po drugi strani ti da domači teren res še dodatne atome moči. Vendar pa na to ne gledam kot na svoj »hendikep«.
Verjetno tudi zato ne, ker boste lahko sami prav tako računali na bučno podporo svojih zvestih privržencev, kajne?
Kakor sem seznanjen, jih bo iz Slovenije sem pripotovalo vsaj 110. Če samo pomislim na to, da so mnogi spet žrtvovali svoje letne dopuste in še kaj drugega, da me bodo lahko prišli spodbujat, da letalske karte in bivanje v Miamiju niso poceni, dobim kar kurjo polt. To je dokaz, da imam najboljše navijače na svetu, na katere gledam kakor na velik privilegij in prijetno obveznost, da se moram zaradi njih še toliko bolj potruditi.
To bo vaš tretji profesionalni dvoboj v ZDA. Prva dva – z Andrejem Bertom 3. septembra 2011 v Biloxiju in Keithom Thurmanom 9. marca 2013 v Brooklynu – ste izgubili. Ali se zanašate tudi na rek, da gre v tretje rado?
Če bi se zanašal na to, bi se že pred dvema mesecema usedel na stol, dvignil nogi v zrak in le še čakal na dvoboj. Prepričan sem, da se vse zgodi z določenim namenom; to velja tudi za poraze. Kdo ve, ali bi dobil priložnost boksati z Laro, če se ne bi predtem postavil po robu Bertu in Thurmanu. Možnost, da nekdo iz Evrope dobi takšen dvoboj, je namreč izjemno majhna, če že ne nična. To si štejem v veliko čast. Morda je pa to eno od plačil za vse, kar sem doslej vložil v boks. Za ves trud in znoj, ki sem ga prelil. Za ferplej oziroma pošten odnos, ki ga gojim do športa. Verjamem namreč, da se ti vse enkrat poplača. Da dobiš toliko, kolikor daš.
Skupno pa bo to vaš četrti nastop onstran Atlantika, saj ste se leta 1999 v Houstonu udeležili tudi svetovnega prvenstva v amaterskem oziroma olimpijskem boksu.
Da, v vseh teh letih sem si nabral kar nekaj kilometrine – tudi v ZDA. Ko sem imel prvi profesionalni obračun v boksarski »meki«, sem bil bistveno bolj obremenjen z vsem skupaj. Zdaj si ne belim več glave, denimo, s tem, v kakšni postelji bom spal pred obračunom, kje bom treniral zadnje dni in s kakšnimi rokavicami bom boksal. Tako miren sem tudi zato, ker nisem odvisen od tega dvoboja. Lara je v drugačnem položaju: od njega pravzaprav vsi zahtevajo zmago, zato je pod neprimerno večjim pritiskom.
Kako je z vašo težo?
Z njo nimam problemov. Imam še kakšnih 73 kilogramov, kar pomeni, da me od najvišje dovoljene teže za superveltersko kategorijo ločijo le še dobri trije kilogrami. Večine se bom znebil v torek zjutraj, zadnjih »odvečnih« gramov pa le nekaj ur pred uradnim tehtanjem.
Kaj bi sledilo ob vašem morebitnem uspehu?
Najprej bi se posebej posvetil vsem navijačem, ki so pripotovali v Miami. Z njimi bi proslavljal do jutranjih ur. Zatem bi si vzel oddih in se skušal oddolžiti družini, ker sem jo zaradi priprav v zadnjem obdobju postavil nekoliko na stranski tir.
Z zmago bi si najbrž na stežaj odprli vrata še k odmevnejšemu obračunu in tekmecu.
Tako daleč še ne razmišljam, ker nočem delati računa brez krčmarja. Načrt imam narejen le do 25. novembra.
Kaj pa bi naredili, če se vam ne bi izšlo po načrtih?
Enako kot ob uspehu. Toda še enkrat: poraza nimam v načrtih, vztrajam pri svoji zmagi!
