Evropsko prvenstvo v Stožicah, to je vsem jasno, pomeni v vseh vidikih ogromen uspeh.
Na vsak način, tako po tekmovalnem kot organizacijskem vidiku. Morda najpomembnejši pa sta izjemno zanimanje slovenske javnosti za odbojko in prav takšna tudi podpora, ki so jo Slovenci v tem obdobju nudili reprezentanci. V mojih očeh je to morda še največji presežek tega prvenstva.
Pa bi se razvajeni slovenski gledalci lahko preje prebudili in bi že za uvodne tekme fantov Alberta Giulianija Stožice napolnili okoli številke 10.000?
Slovenci smo že takšni, da sledimo uspehom. Na nek način sem bil, glede na to, da je bila uvodna tekma z Belorusijo v četrtek zvečer relativno pozno, tudi s tistim obiskom (4435, op. p.) kar zadovoljen. Potem pa se je z vsakim naslednjim dobrim rezultatom obisk stopnjeval, in na koncu smo prišli do tega, kar smo si res po tihem vsi skupaj želeli, namreč, da bodo Stožice tudi za odbojko premajhne.
Alberto Giuliani je človek z izjemnim občutkom za vodenje ekipe v tako dolgem reprezentančnem obdobju.
Slovita pariška dvorana Bercy se po videnem vzdušju na EP lahko skrije pred ljubljanskim športnim hramom.
Vsi, ki smo bii tam, lahko to zanesljivo trdimo. Tudi koncept dvorane Bercy je popolnoma drugačen, bistveno bolj prilagojen koncertom in drugim vsebinam, manj športu. Dejstvo je, da je večji od Stožič, pa vendarle kar zadeva športnega ustroja dvorane, koncepta, ki ga zahtevajo športne prireditve, so Stožice ne le bistveno boljše od Bercyja, temveč bolje zastavljene od velike večine dvoran ali morda vseh, v katerih sem do zdaj bil.
Kako pa so bile zadeve za stožiški turnir zastavljene finančno in proračunsko?
Naš stroškovnik je bil nekje na milijonu in 250 tisoč evrih. Natačno oceno je težko dati, ker nenazadnje ne veš, do katerega dela tekmovanja bo igrala tvoja reprezentanca. S tem so povezani določeni variabilni stroški. Po drugi strani je zelo spremenljiv tudi prihodkovni del, ta je v veliki meri odvisen od reprezentančnega uspeha in obiska tekem. Tu je bil razplet za nas najbolj posrečen. V proračunski številki je všteta tudi kotizacija v višini 375.000 evrov, ki jo je ministrstvo za šport nakazalo OZS, mi pa nato evropski zvezi. Proračunsko tretjino ali celo nekaj več nam je uspelo pokriti s pokroviteljskimi sredstvi, preostanek je bil vezan na prihodke od vstopnine, ti pa bodo višji od načrtovanih.
Zgodaj je še za končno bilanco, a koliko bo po izračunu prihodkov in odhodkov ostalo prirediteljem?
V tem trenutku lahko z gotovostjo trdimo, da bo izplen pozitiven. Po prihodkovni strani smo delali tudi predhodne kalkulacije in računali, da bi se ob približno 50.000 obiskovalcih presežek gibal nekje nad 100.000 evri. Vemo, da je bilo na koncu v Stožicah prek 70.000 gledalcev. Nagrad odbojkarjem v ta proračun ne štejemo. Niti denarja, ki nam ga bo namenila evropska zveza, se pravi 200.000 evrov, niti tega kar bomo prek zveze dobili od države, 50.000 evrov. Vsi ti zneski, ki bodo nakazani v obliki nagrad, gredo igralcem, od prvega do zadnjega evra. Igralci si bodo potem znesek med seboj avtonomno razdelili, po lestvici, ki jo bodo pripravili sami.
Ko se nenazadnje ozreš na dejstvo, da so psa Slasha po prvem nizu finala odstranili, človek že mora biti vraževeren.
Športnemu uspehu srebrnih odbojkarjev lahko namenimo same presežnike.
Tega uspeha fantov, ponovitve izpred štirih let, sem izjemno vesel. Saj veste, Slovenci smo takšni, tudi nasplošno športna javnost kakšen dosežek ali medaljo lahko oceni kot splet okoliščin, ne bom rekel naključja. To, da smo na treh zaporednih evropskih prvenstvih dvakrat osvojili drugo mesto, zagotovo ni več naključje. To je dejstvo in potrditev, da ima ta reprezentanca v sebi izjemno kakovost. Po medalji na EP 2015 v Bolgariji sem bil včasih nekoliko žalosten, ker so predvsem mediji velikokrat zasluge v veliki meri pripisovali trenerju Andrei Gianiju. Vlogo fantov se je morda premalo izpostavljalo. Zdaj pa druga medalja potrjuje nesporno dejstvo, da je to reprezentanca, ki ima v sebi kakovost in zmagovalno miselnost. Brez tega takšnih dveh uspehov v tako kratkem obdobju, ob vseh tistih vmesnih, uvrstitve v svetovno ligo in itn, preprosto ni moč doseči. Ti uspehi so zasluga teh predanih fantov, ki bolj kot ne v nespremenjeni postavi vztrajajo že desetletje in več.
Tudi Alberto Giuliani, morebiti ob nekaj začetnih dvomih, se je izkazal za pravega moža za vlogo selektorja.
Moram reči, da imamo nasplošno pri izboru vodstev in strokovnega štaba selektorjev relativno srečno roko. Če smo ocenjevali, da smo pri Gianiju absolutno zadeli, je bilo tudi potem, če z nekaj časovnega odmika realno ocenimo delo Slobodana Kovača, to povsem korektno ter znotraj ciljev in pričakovanj. Nenazadnje je bila tu uvrstitev v svetovno ligo, ki so nam jo nato vzeli, pa prva uvrstitev na svetovno prvenstvo, relativno dobre igre, dalo pa se bi morda tudi za detajl bolje. Zdaj je v te velike škornje pogumno stopil Alberto Giuliani, samozavestno, tudi drugačen tip človeka je, izjemno odprt, prijeten in prikladen za medije. Predvsem pa je v mojih očeh človek z izjemnim občutkom za vodenje ekipe v tako dolgem reprezentančnem obdobju, kot ga odbojka običajno ima. Ravno pri doziranju obremenitev in sprostitev, ob naporih, kakršne je zahtevala letošnja sezona, je preprosto potrebno imeti dovolj občutka, biti dovolj takten, in predvsem imeti dovolj pristen stik z ekipo. Da ta lahko diha. Imela je namreč tri vrhunce, ki jih je v enaki postavi odigrala od začetka do konca. Začenši s kvalifikacijami za ligo narodov, nato kvalifikacijami za olimpijske igre in vrhuncem domačim evropskim prvenstvom. Ti fantje ne jamrajo, ne iščejo prostega časa. Pa vendarle niso stroji in potrebujejo neka obdobja sprostitve. In tu mislim, da je Giuliani odigral izjemno veliko vlogo in si s tem pridobil tudi naklonjenost ekipe.
Ali ni bilo morebiti že preveliko vraževerje, da ko je reprezentančna maskota, pes Slash, poleg, da Slovenija zmaguje, ko ga ni bilo, pa se je vedno končalo s porazom?
Ko sem bil športnik, sem prav tako imel svoje običajne, po eni strani rituale, po drugi pa morebiti občutke, kaj mi prinaša srečo ali kaj me moti, ovira. In ta pes nam je skozi vse prvenstvo prinašal le srečo in veselje. Zdaj, ko se nenazadnje na koncu ozreš na dejstvo, da so ga po prvem nizu finalne tekme, ki ga je dobila Slovenija, naslednje tri pa izgubila, odstranili iz dvorane Bercy, pa človek na nek način že mora biti vraževeren. Slash je bil na novinarski tribuni, po odstranitvi pa sta morala z lastnico Danio Spinosi v posebnem zaprtem prostoru počakati do konca tekme. Vraževerje je lahko tisto nekaj za poleg, preprosto pa je šport zelo natančna stvar, te se odvijajo na igrišču in v majhni meri zunaj njega.
Žalostna zgodba EP pa je bil vaš sin, reprezentant Gregor Ropret, ki je zaradi vnetja in operacije slepiča moral pred polfinalom s Poljsko predčasno končati turnir.
To je bila izjemno nesrečna zgodba. Omejeno število ljudi ima kdaj v življenju težave s slepičem. Da se ti to zgodi na takšnem mestu in v takšnem trenutku, kot se je to dogodilo Gregorju, je res neverjetno nesrečno naključje. Sam je ob tem zagotovo najbolj trpel, pogrešala ga je tudi reprezentanca. To smo v finalu vsi skupaj tudi videli, namreč, koliko vsak posamezni igralec pomeni v izbrani vrsti. Ne glede, da tistih šest, sedem nosi glavno breme, pa vendarle, tudi vsi drugi so za reprezentanco izjemno pomembni. Gregorjeva odstotnost se je na finalni tekmi poznala, drugi reprezentantje so izjemen odnos in spoštovanje do njega pokazali že v Stožicah, in tudi na podelitvi odličij v Franciji je bilo ganljivo, ko so na igrišče prinesli njegov dres in pokazali, da je na nek način z njimi.
Dejstvo je, da je del reprezentančnega jedra že v zrelih igralskih letih, sčasoma bo treba misliti tudi na pomladitev.
Na vsak način, to je v neki meri tudi naloga selektorja Giulianija. Ta bo morebiti že v tem mesecu ali v novembru v Slovenijo prišel z namenom in nalogo, da med ligaškimi tekmovanji pregleda vse mlade igralce. Selektorjeva skrb je v enem delu tudi, kako bomo v nadaljevanju, ko bo to potrebno, popolnjevali reprezentanco. A fantje imajo še vsi željo in voljo igrati za izbrano vrsto, in nihče še ni v letih, ko tega ne bi zmogel več.