Vitrina nabito polna, a uspehi je niso spremenili

Če bi zapisali, da je bilo leto 2018 leto Janje Garnbret, bi nemara kdo pomislil, da prejšnja niso bila. Toda iztekajoče se je bilo za 19-letno Korošico prelomno ne le s športnega vidika, temveč tudi zasebno. Končni iztržek: dvakrat svetovna prvakinja in enkrat podprvakinja, šest zmag in štiri druga mesta v svetovnem pokalu (slabša v težavnosti in na balvanih sploh ni bila), opravljena matura s prav dobrim uspehom.



Na zadnjih 19 tekmah svetovnega pokala je vselej stala na zmagovalnem odru, le dvakrat je bila slabša kot druga. Tako veličastnega niza športno plezanje v vsej svoji zgodovini ne pozna. Sleherni tekmovalec ima vzpone in padce, Janja kljubuje vsem pastem in neugodnim okoliščinam ter spravlja tekmice v obup. Letos je sicer v njeno ozvezdje malce pokukala Avstrijka Jessica Pilz, kar pa je za najstnico iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu le koristno. Zdrava konkurenca je vselej dobrodošla, pa še sprejemanja porazov te nauči. »Morda je zanjo dobro, da ni vedno prva. Ko gre na tekmo, ne pritiskamo nanjo z rezultatskimi pričakovanji, rečemo ji le, da bomo držali pesti zanjo. ‘Kar bo, pa bo‘, je njen tipičen odgovor,« pojasni Darja Garnbret, Janjina mati.



Če jo vprašate, kaj slovensko športnico leta 2018 loči od ostalih, bodisi plezalk bodisi vrstnic, si bo najprej vzela nekaj sekund za razmislek. »Že od malega je izjemno samostojna. Pri tem je nismo pretirano spodbujali, vse je bilo spontano. Kljub uspehom živi običajno, normalno življenje. V šoli je bila vedno pridna, rada je nastopala v raznih igrah, vodila programe, pa do zadnjega sploh vedeli nismo za to. Znala je voditi razred, prevzemati odgovornost, vsako stvar vzeti kot pozitivno,« ponosno pripoveduje Darja Garnbret. Janja je rada obiskovala bralne urice, plesne vaje, naposled je pretehtalo športno plezanje, pa čeprav sprva – leto ali dve – ni bilo nobenih rezultatov. Danes, desetletje pozneje, je vitrina nabito polna do vrha. Med drugim je prva plezalka z naslovi svetovne prvakinje v treh disciplinah – težavnosti, balvanih, kombinaciji. Manjka le še hitrost.

»Ne potrebujem«

»V nobeni stvari nismo pretiravali. Janja ni nikdar izstopala, zadovoljna je z vsem, skromna in nezahtevna. Plezanje je njeno življenje. Prepričana sem, da se bo potrudila, dokler bo imela motivacijo in bo vedela, da bo zmogla,« zatrjuje sogovornica, ki se ni ustrašila, da bi zgodnji uspehi Janjo iztirili. Red in disciplino, delovne navade ima že od malih nog vcepljene v glavo, vztrajnost in predanost ravno tako. Janja se ne boji izzivov, kar je dokazala tudi z namero, da bi s srčnim izbrancem Domnom Škoficem, prav tako vrhunskim športnim plezalcem, v njegovi Radovljici postavila lasten plezalni center. Led je prebit, projektu dobro kaže. Dobro pa kaže tudi njenim olimpijskim ambicijam. Da si potihem želi odličje v Tokiu, ni nobena skrivnost, kaj šele previsoko postavljena letvica. Navsezadnje je prva svetovna prvakinja v olimpijski kombinaciji.



Janja Garnbret je prva plezalka, ki so jo okronali za slovensko športnico leta. Seveda pa ni prva Korošica s to laskavo lovoriko. Tina Maze ji je bila v navdih: »Pri športnikih najbolj cenim, da so trmasti, se borijo do konca in stvari ne puščajo odprtih in nedokončanih.« Tudi sama je takšna, izrazita perfekcionistka, ki ji je polovičarstvo tuje. Predvsem pa je Janja ostala – Janja. Žarometi je niso premaknili niti za centimeter. »To pa nedvomno! V našem kraju so ji dvakrat priredili sprejem in obakrat je šla do vsakega navijača, se fotografirala, podpisovala avtograme,« poudari Darja Garnbret, ki se tudi sama včasih čudi hčerini skromnosti. »Kadar ji kaj ponudimo, večkrat le zamahne z roko in reče ‘ne potrebujem‘. Tudi za slavnostne prireditve sem jo morala prepričevati, da si je nadela elegantno obleko, ki ji pristoji, in ne športne opreme,« v smehu razkrije ponosna Janjina mama, ki jo na dogodkih, kakršen je bil sinočnji, spremlja z velikim veseljem.