Vlada naj se zaveda, da ima le šport nacionalni naboj

Za slovenskim športom je izjemno uspešno leto, katerega vrhunec je bil naslov evopskih prvakov v košarki, pred njim pa olimpijsko z zimskimi igrami v Pjongčangu. Za slovensko olimpijsko družino bo 2018 tudi volilno leto. Za svoj drugi mandat predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez se bo potegoval Bogdan Gabrovec, ki pravi, da je že skoraj pri 85 odstotkih uresničitve programa, ki si ga je zadal leta 2014.

Minuli teden smo se na prireditvi športnik leta priklonili najboljšim v letu 2017 in izjemnih dosežkov ni manjkalo, za naštevanje vseh bi porabili nekaj vrstic. Kako ocenjujete minulo rezultatsko leto?

Rezultati so bili lepi, predvsem so bili razporejeni po različnih panogah, ni vse zbrano v zimskem ali poletnem delu. O odličnosti rezultata košarkarjev pa nima smisla izgubljati besed, bil je enkraten. Zanimivo, da je bilo manj javnih sredstev namenjenih športu, rezultati pa boljši kot v letih, ko so bile blagajne bolj polne. Upam, da bo v prihodnje bolje, letos nas je pestila borba za športni denar na vseh področjih, do junija smo bolj ali manj uspešno skupaj z vlado usklajevali nov Zakon o športu, ki bo dal boljše okvire delovanja kot pri sedanjem.

Za manj denarja smo torej dobili več muzike, zakaj?

Vse je v srčnosti in upornosti naših športnikov, trenerjev in strokovnih vodstev. Na splošno je v Sloveniji tako, da ko smo potisnjeni v kot, ko nam drugi poskušajo vsiliti svoje odločitve, Slovenci stopimo skupaj, plebiscitarno dosežemo tisto, kar smo si zadali. Šport je še edina družbena podskupina, ki ni izgubila nacionalnega naboja in pripadnosti državi in slovenstvu. To je sila, ki šport vodi v dobre rezultate, ne samo v absolutni konkurenci, tudi mladinski pogoni, ki so glede prispevka iz javnih sredstev najbolj finančno podhranjeni, uspevajo. Nacionale panožne zveze so spoznale odgovornost, da je treba v mlade pogone več vlagati, če tega ne bi bilo, se rezultati ne bi dogajali.

Kaj pa pogled v bližnjo prihodnost, 53 dni nas loči od olimpijskih iger v Pjongčangu in začetek zime ni pretirano obetaven. Znani ste po optimističnih napovedih, koliko slovenskih kolajn napovedujete tokrat? Soči 2014 z osmimi odličji se bo bržčas težko ponovil …

Slovenski šport je ohranil konkurenčnost na vseh ravneh, upam in verjamem, da se bo podobno zgodilo tudi na OI, nekoliko slabši rezultati v pripravljalnem obdobju, kot jaz vidim prve preizkušnje te zime, so morda odraz tempiranja forme za največji dogodek. Pri judu smo delali tako in od leta 2004 naprej se je ta taktika vedno obrestovala. Če stroka pri drugih panogah dela na podoben način, ne bomo razočarani zapuščali Pjongčanga. Za te igre pa vseeno ne bom napovedoval kolajn. Ko sem v šali rekel, da bosta v Sočiju najmanj dve kolajni, me je nekdanji predsednik OKS pogledal postrani, češ da sem pretiran optimist. Ko je bilo osem kolajn, je bilo zelo veselo. Vsi smo bili presenečeni, to bo težko ponoviti. Glede na težave Štuhčeve, pripetljaj z Gregorinovo in dopingom, so možnosti manjše, a možno je tudi, da se obrne na bolje pri skokih, da se pri alpskih smučarjih zgodi prijetno presenečenje. To bo drugačen kraj, drugo okolje, višinska in časovna razlika, drugačen sneg. V Koreji bo veliko odvisnega od dnevne forme.

V slovenskem športu bode v oči razkorak med svetovnim reprezentančnim bliščem in domačo klubsko bedo. Koliko časa bomo imeli še šport »dveh hitrosti«, če se domača baza ne bo dvignila, bo v prihodnje težko vzgajati vrhunske reprezentante?

Novi Zakon o športu bo omogočil vstop v Nacionalni program športa, kjer je jasno napisano, kaj moramo narediti, če želimo do leta 2023 ohraniti sedanjo raven in s tem nadaljevati. Zakon je bil sprejet tri leta kasenje kot program, torej smo tri leta v zaostanku. Pametna usmeritev vlade bi bila, da bi prepoznala to kot manjko, ne pa da moramo vedno znova ukrepati, da je treba športu dati več javnega denarja, saj ga je ogromno izgubil zaradi varčevalnih ukrepov v zadnjih sedmih letih. Pričakoval sem, da se bo to zgodilo v proračunu 2018/2019, a se ni. Intervencija vlade je sicer bila, dodali so 3,65 milijona evrov za prihodnje leto in naslednje leto še 3,64 milijona. Nekoč smo imeli za dejavnost 30 milijonov letno, z zadnjim popravkom smo ohranili lansko raven in prišli na 15 milijonov, torej smo na polovici sredstev, ki smo jih imeli leta 2010. S prebojnim vložkom bi država pokazala, da dojema, kaj ji šport pomeni tudi takrat, ko ni evforije po velikih uspehih. Ni tudi sistemske odločitve, ki bi posredno dala sredstva ali zmanjšala izdatke za šport družinskega kroga. Družina je še vedno prvi financer slovenskega športa. Brez teh sredstev slovenskega športa na sedanji ravni ne bi bilo. V družinah, ki teh sredstev nimajo, pa se velikokrat zgodi, da mlad perspektiven športnik konča kariero, še preden jo začne.

Leto 2017 je zaznamovala visoka gospodarska rast, vendar se zdi, da šport še ni posebej občutil učinkov konjunkture. Kakšna pa je finančna kondicija OKS?

Razen pri Uniturju, pri katerem kaže zelo slabo, smo dosegli obnove sponzorskih pogodb za naslednja štiri leta. Iz varnostnih razlogov imamo polovico pogodb vezanih na poletne OI in polovico na zimske, pogodbe pa podaljšujemo pred igrami, da niso vezane neposredno na rezultate. Tako je najbolj pošteno, da v nekem nevtralnem času ocenimo, ali smo še za skupaj, in se ne dogovorjamo pod vtisom morebitne evforije ob uspehih ali razočaranja ob neuspehih. Vsi veliki sistemi HSE, Telekom, Petrol, AS Adriatic, Coca Cola, SIJ so že podpisani za naslednja štiri leta. Imamo najvišji proračun doslej, več kot 7 milijonov evrov za leto 2018, kar je tudi posledica OI. Malo bolj se je odprla tudi mošnja MOK, prek olimpijske solidarnosti podpirajo različne projekte. Trudimo se, da bi športnikom namenili čim več tega denarja, za štipendiranje, za študij na daljavo, tudi namensko za OI 2020.

To je za vas dobra popotnica pred volilnim letom, kaj pa uresničevanje drugih točk vašega programa, koliko je ostalo neuresničenega leto pred iztekom mandata?

Ocenjujem, da je bil program v treh letih dober, še tri spremembe pa je treba doseči. Spremembo Zakona o igrah na srečo, naj vlada ukine desetodstotni davek na srečke, ta na koncesijski dejavnosti odnaša denar. Prispevek Fundacije za šport pada in čeprav smo 20-odstotni lastniki Športne loterije, razmišljamo o prihodu internetnih iger, ki so zdaj pri nas ilegalno, na legalni trg. Naj se to zgodi po zakonodaji s koncesijami, to bi lahko dvignilo igralništvo. Iz tega naslova bi lahko dobili dodaten denar, ki bi pripomogel predvsem ekipnim športom, ki so bolj zanimivi za stave. Morda bo o tem tekla kakšna predvolilna zgodba, ustvarja se že neka koalicija. Pri OKS bomo imeli previdno stališče, a če bomo ocenili, da bo to kaj prineslo športu, zakaj ne. Morali bi dopolniti tudi Zakon o visokem šolstvu, po katerem bi visoke šole v okviru njihove avtonomnosti spet uvedle sistem telesne vzgoje. Doseči pa je treba tudi konsenz, da bi se delež dohodnine, namenjen organizacijam javnega interesa, dvignil z 0,5 odstotka na 1 odstotek. Iz tega naslova se zdaj lahko nabere 11 milijonov evrov letno, ob dvigu bi se jih 22 milijonov. S pravo akcijo bi lahko tu šport pridobil nekaj milijonov. Če se bo to uresničilo, bomo dosegli 85 odstotkov programa.

Kaj pa preostalih 15 odstotkov?

Rad bi izpeljal še projekt nacionalne športne kartice, ki bi zedinil slovenski šport, in dosegel, da bi bila urejena tudi medicinska preventiva. Spremembe pravilnika o primarnem zdravstvenem varstvu se le valjajo v nekem predalu. Dvoletni pregledi bi pomenili večjo varnost – EKG, spirometrija in laboratorijski test, ki pokažejo morebitno nevarnosti ukvarjanja s športom. Ti pregledi bi, vključeni k periodičnim pregledom pri pediatrih, stali po 18 evrov, torej letno okoli 80 tisoč evrov za vse športnike v učnem sistemu. To bi se že moralo dogajati, v dodatku zakona iz leta 2007 piše, da morajo biti pregledi za športnike v sistemu nacionalnih panožnih športnih zvez plačani. To se dogaja le pri športnikih najvišjih rangov, olimpijskega, svetovnega, mednarodnega in perspektivnega, pri drugih ne in tudi niso izvedeni. Klubi in društva tega denarja nimajo. Če to dosežemo, bomo pri 90 odstotkih, nato manjka samo še nekaj sistemskih zadev, če bo nova oblast, kakršna pač bo, prepoznala, da je šport edina zadeva družbenega značaja, ki nas še vedno druži ne glede na politične in druge barve. Hvala bogu, da bodo sprejeli teden športa in znamko, ki je enaka kot pri Rdečem križu in gasilstvu, kar bo v lokalna okolja in fundacijo za športnike iz socialno ogroženih okolij prineslo od 600 tisoč do 800 tisoč evrov letno. Če bo to šlo v sklad za štipendiranje športnikov iz socialno ogroženih družin, bo precej večjemu številu športnikov omogočeno, da pridejo vsaj na treninge. S 150 športnikov bi prišli na med 500 ali 600 v tem sistemu.

Namenov o novi kandidaturi ne skrivate, se jo boste lotili z isto podpredsedniško ekipo (Iztok Čop, Tomaž Barada, Janez Sodržnik) in istim načinom vodenja?

Na seji skupščine maja prihodnje leto bomo v skladu z našimi akti spremenili volilna pravila. Sem za to, da se predsednikovanje OKS omeji na dva mandata, ki sta dovolj, če normalno delaš. Drugi se bolj nagibajo k omejitvi na tri mandate, češ, da vsak predsednik potrebuje prvi mandat tudi za učenje. S podpredsedniki smo si zelo različni, a če bodo želeli, če bodo še imeli voljo in interes, bom šel naprej z isto ekipo. Bodo pa morali kar hitro povedati, ali so za to. Ni dobro, da je enoumje evidentno, včasih je bilo, želim si nasprotna mnenja in stališča, bolj grobo usklajevanje. OKS vodim tako, da se večino stvari dogovorimo na kolegiju, predsednik, podpredsedniki in generalni sekretar. Pretežno so odločitve takšne, kot je večinsko odločil kolegij. Redko sem vztrajal na svoji zgodbi. Na Judo zvezi Slovenije sem se naučil, kako zadeve držati skupaj tako, da prevladata športnost in športnik. Pogledi od zunaj pa so marsikdaj različni, včasih kdo vpraša, ali sem sploh še predsednik, ampak ne bi znal voditi drugače. Nisem tip, ki bi peljal stvari v slogu kakšne velike občine.

Eden od očitkov od zunaj je tudi, da kolektivne športne panoge nimajo dovolj besede?

To ne drži in je tako ponavljajoča se mantra, da včasih izgubim živce. Veliko smo postorili zanje. Panožnih zvez v OKS je 71, od tega 11 v kolektivnih športih in 60 v individualnih, razmerje v financiranju pa je 45:55. Iz individualnih športov so me skoraj požrli. Več ne gre, zahtevati, da gre na enako zgodbo, ne bo šlo, že zaradi volilnega sistema ne gre skozi. Skupaj moramo doseči, da država prepozna, kaj zanjo kolektivni športi pomenijo, da jim z znižanjem DDV olajša nakup opreme. Na ta način moramo nastopiti skupaj. Če bomo primerjali, katera kolajna je bolj pomembna in kateri šport je bolj razširjen, bo prišlo do razpada sistema. Število držav v posameznem športu ne more biti natančno merilo. Potemtakem bi Slovencem lahko vzeli Planico in skoke, ki so naš nacionalni ponos. Ni res, da so kolektivni športi zapostavljeni, in štirje predsedniki panožnih zvez gredo mimo OKS razlagati predsedniku vlade, kar mi razlagamo že leta. To je slabo. Vlada se odgovornosti najlažje ogne, če vidi, da smo vsak na svojem bregu, vsakemu nekaj obljubi, a nič ne udejani.

Omenili ste že morebitno predvolilno zgodbo in koalicijo, koga pričakujete za protikandidata?

Javno se že ve, da naj bi to bil Franjo Bobinac. Konkurenca je vedno dobra, zakaj ne. Če je ta konkurenčnost fer, če je predvolilna dejavnost športna, če so programi napisani tako, da so tudi izvedljivi. Olimpijska družina bo odločila, ali smo naredili, kar smo obljubili. Zadnje volitve so bile sicer čudne, na soočenjih smo bili vsi prijatelji, v ozadju pa se je marsikaj dogajalo. Zmagati mora športnost. Če bom ocenil, da je zgodba drugačna, bom iz nje odšel. Dobil sem namige, da bi bil lahko komu podpredsednik, ampak sem to funkcijo opravljal že osem let in je ne nameravam več.