Tiskane izdaje
Dvoboj proti Sloveniji, domovini njegovih starih staršev, je bil za Cristiana pomemben, čeravno je – kot pravi sam – skušal emocije odmisliti: »Zmaga je bila za nas nujna, zato smo igrali pod precejšnjim pritiskom. Želeli smo si tri točke, osvojili smo dve, zato smo morali četrto mesto v skupini in preživetje na turnirju potrjevati še v zadnjem dvoboju z Japonsko. Vedeli smo, da nas proti Slovencem čaka težko delo, saj gre za reprezentanco z odličnimi posamezniki, ki igrajo v najboljših evropskih klubskih tekmovanjih, predvsem v italijanski in poljski ligi. Sam sem se prvič pomeril proti Slovencem, vendar pa obračun ni imel bistveno večjega čustvenega naboja kot vsi ostali.«
V Firencah je stopil pred sedmo silo in brez težav spregovoril slovensko. »Moji stari starši govorijo slovensko, tudi mi skušamo doma ohranjati korenine in malo mešamo španski in slovenski jezik. V Argentini imamo več slovenskih domov, kjer se učimo slovenščino in jo tudi uporabljamo. To se mi zdi zelo pomembno,« pojasni 29-letnik iz predmestja Buenos Airesa, Moróna. Med drugo svetovno vojno so v Južno Ameriko emigrirali njegovi stari starši, nekaj stikov s sorodniki (sestričnami) v Sloveniji še ima: »Upam, da jih spet kdaj obiščem. Lani sem bil za kratko, za dva dni, na Bledu, dosti prej, pred desetletjem, po koncu srednje šole, pa smo šli za cel mesec spoznavat domovino starih staršev.«
Dvakrat olimpijec
Cristian je bil v mlajših letih, ko si je tudi še služil kruh v Argentini, aktiven član slovenske skupnosti. Obiskoval je osnovno šolo Franceta Balantiča, srednješolski tečaj ravnatelja Marka Finka z zaključnim »potovanjem rasti« v Slovenijo, udeleževal se je srečanj, izletov, taborjenj, tekmoval in sodeloval na mladinskih dnevih. Odbojkarsko pot je pri 14 letih načel v šolski ekipi Monseñor Solari in v Našem domu iz San Justa, jugozahodnega predela Buenos Airesa, nadaljeval v Velezu, Belgranu in Villa Marii, preden ga je pot v sezoni 2011/12, prvič popeljal v Evropo. Eno sezono je nosil majico belgijskega Knacka Roeselareja, s katerim se je v četrtfinalu pokalu CEV udaril tudi z ACH Volleyjem. »Iz ljubljanskega kolektiva so me kontaktirali, a sem se že prej dogovoril z argentinskim Sarmientom,« se spominja 195 cm visoki Poglajen, najučinkovitejši mož v četi slovitega Julia Velasca na letošnjem SP. V novi sezoni bo, enako kot v minuli, v italijanskem prvoligaškem tekmovanju branil barve Ravenne.
Med Slovenci v Argentini se hitro spletejo tesne vezi, tako tudi Poglajen ob omembi imena napadalca nogometnega prvaka Olimpije Andresa Vombergarja zastriže z ušesi: »Z njim sva dobra prijatelja, poznava se že od mladih let, skupaj sva hodila v šolo v San Justu. Tudi najini družini se poznata in sta v rednih stikih.« Poglajen je pred vsemi aktivnimi slovenskimi odbojkarji v prednosti v tem, da ima že olimpijsko izkušnjo. Leta 2012 je bil član izbrane vrste v Londonu, predlani tudi v Riu. Na Otoku ni dobival priložnosti, saj sta bila v začetni postavi zacementirana Facundo Conte in Gonzalo Quiroga, v Braziliji je bil že med najučinkovitejšimi Argentinci. V letošnji krstni izvedbi lige narodov je bil po številu točk 13. med vsemi in prvi pri svojem moštvu.
