Tiskane izdaje
Miami – Dejan Zavec je doživel še četrti poraz, svojega tretjega v ZDA, potem ko je moral včeraj v Hialeah Parku priznati premoč kubanskemu boksarskemu šampionu Erislandyju Lari. V tretji rundi ga je ustavila pekoča bolečina v vratu in desni rami, zaradi katere ni mogel več nadaljevati dvoboja. Po najbolj bolečem neuspehu doslej 39-letni Ptujčan ni skrival velikanskega razočaranja, o koncu športne poti pa kljub vsemu še ni hotel govoriti.
Amerika vam očitno ni usojena. V ZDA ste izgubili še tretji profesionalni dvoboj. Proti Lari nekako niste našli pravega protiorožja.
Če sem iskren, sem od njega pričakoval manj. V dvoboju sem ga poskušal »navleči« nase in računal, da bo pri tem zanemaril svojo obrambo, v čemer sem videl svojo veliko priložnost. Toda Erislandy je svojo nalogo izpeljal odlično in moram priznati, da res nisem imel pravih rešitev, sem pa verjel, da se bom prebil do druge polovice obračuna in nato jeziček na tehtnici prevesil na svojo stran. A sem v uvodnih minutah enostavno prejel preveč čistih udarcev, da bi lahko upal na takšen scenarij.
Vas je po prvih prejetih udarcih še spremljal dober občutek?
Z njimi me je verjetno zadel natančno tako, kot si je želel, morda še močneje, vendar pa nisem dovolil, da bi me zmedel. Kot se že omenil, sem si želel, da bi prevladoval in pri tem malo pozabil nase. Očitno sem bil v tem razmišljanju preveč naiven, ampak vedno je vredno vsaj poskusiti.
Kaj se je potem zgodilo v tretji rundi, ko ste se nenadoma obrnili stran in vas je Erislandy napadel ter zadal še zadnje udarce?
Verjamem, da je to storil v žaru borbe. Sicer pa me je malo predtem po desni strani telesa preplavila pekoča bolečina, začela se je v vratu, se od tam preselila proti rami in navzdol do bokov, za hip tudi do pete. Poskušal sem čim hitreje priti k sebi, vendar pa sodnik ni bil pripravljen na kakršenkoli dialog.
Za kakšno poškodbo gre?
Ne vem. Karkoli bi v tem trenutku izjavil, bi bilo preuranjeno.
Kaj vam je rekel zdravnik?
Spraševal me je, kje in kaj me boli, vendar pa mu nisem mogel odgovoriti, ker nisem prišel do sape. Še zdaj, ko je od dvoboja minilo že kakšne pol ure, v predelu od rame pa do prsi čutim neko čudno, neprijetno bolečino. Nočem dramatizirati, vendar pa ne bi bil presenečen, če bi odkrili, da imam raztrgano kakšno mišico.
Je bila bolečina posledica zgrešenega desnega krošeja malo pred prekinitvijo ali njegovega udarca?
Predvsem udarca; že v prvi rundi sem začutil manjšo, pekočo bolečino, ki je potem izginila, zaradi česar nanjo nisem bil več pozoren. V tretji rundi se je potem zgodilo kot strela z jasnega. Nisem mogel več nadaljevati dvoboja, ker nisem mogel dihati.
Mar še vedno verjamete, da bi lahko presenetili favoriziranega Kubanca, če vas ne bi ustavila poškodba?
Zdaj je seveda težko govoriti, kaj bi bilo, če bi bilo. Sploh po vsem videnem in doživetem. Vsekakor sem imel še nekaj orožij, toda po bitki je lahko biti general. Ne preostane mi drugega, kot da čestitam Lari. Bil je izjemen.
Vas je s čim presenetil?
Morda s tem, da je tako dobro povezoval udarce, česar v preteklih dvobojih ni počel. Poleg tega me je presenetil tudi s svojima dolgima rokama, čeprav sem vedel, kakšen je njihov razpon. Bo pa pri njem podobno, kot sem rekel že po porazu s Keithom Thurmanom: šele čez čas se bomo začeli zares zavedati, s kom sem dejansko stal v ringu.
Kakšni so njegovi udarci v primerjavi s Thurmanom?
Niso tako močni, so pa izjemno hitri. Če bi bili močni, bi se mu bolj izogibal in ne bi rinil vanj.
Kaj bo sledilo po tem neuspehu?
Najprej se moram temeljito pozdraviti, potem pa bom razmišljal naprej.
Boste odšli še na kakšen pregled k zdravnikom?
Če ne tu, pa doma zagotovo.
Kako veliko je vaše razočaranje?
Preveliko, da bi ga lahko opisal z besedami. To je šok, ki ga je težko kar tako sprejeti. Če za en dvoboj garaš dva, tri mesece in ga je potem konec po pičlih devetih minutah, se ne moreš znebiti občutka, da je bil ves vloženi trud zaman. A tudi to je del poti in s tem se moram pač sprijazniti.
Amerika torej ni srečen kraj za vas.
Na žalost ne morem trditi nasprotno, vendar ne razmišljam tako, čeprav je res, da sem v ZDA izgubil vse tri dvoboje.
V drugi rundi vam je tudi spodrsnilo. Je bila podlaga mokra zaradi dežja in zato spolzka?
Ne. Za slabšo predstavo se nočem izgovarjati na vremenske razmere. Zgodilo se je, kar se je, razpletlo pa se na žalost ni po mojih željah.
Kaj pa pravite za zgodnejši začetek dvoboja, kot je bilo predvideno?
Pripravljali smo se za 21. uro (po tukajšnjem času), nakar je kar na lepem zavladala panika in smo morali v ring petnajst minut prej. Vendar pa to ni razlog za poraz.
Vaši zvesti navijači so bili znova zelo glasni. Ste jih v ringu slišali?
Seveda. Zaradi njih mi je toliko huje.
Vas bodo še kdaj spodbujali?
Jaz verjamem, da bodo.
Kaj bi sporočili v Slovenijo?
Da se zdaj vračam domov, kjer se počutim najbolje. Vse, ki sem jih razočaral, pa prosim, da mi odpustijo.
