Vselej po kolajno, saj ne mara izgubljati

Lokostrelka Toja Černe je živahno, a uspešno leto kronala z menjavo loka. Na univerzijadi do visokega drugega mesta.

Objavljeno
27. december 2015 00.19
Janez Porenta
Janez Porenta
Za slovensko lokostrelko Tojo Černe je še eno vihravo, živahno leto. Rezultatsko je bilo spet uspešno, srčna sila jo vse bolj vleče iz domovine na ono stran Atlantika, navsezadnje je mukoma storila še težek korak in nedavno zamenjala lok. Z znamke Mathews, ki ji je bila zvesta dolga leta, je presedlala k Hoytu – in takoj zmagala.

Niso zgolj rezultati tisto, kar je minulo Tojino sezono naredilo »divjo in polno«, kot pravi sama. Pa vendar: druga je bila na univerzijadi in tako poskrbela za edino slovensko odličje v Južni Koreji, peta na tarčnem SP, tekmovalno leto pa je zapečatila z zmago na preizkušnji dvoranskega svetovnega pokala v Bangkoku. Lepo počasi. Peto mesto na SP na Danskem, kaj reči o njem? »Iskreno, vselej grem po kolajno. Pa vendar je tudi peto mesto v konkurenci 100 tekmovalk lep dosežek. Streljali smo v hudem vetru, dežju, mrazu, s slovenskih skoraj 40 stopinj smo prišli na danskih 17, kar je bil tudi šok. V prvi polovici kvalifikacij se nisem znašla, nato pa sem streljala, kakor da ne piha. Uspešna tekma, upam pa, da pridem z naslednjega SP z odličjem,« zatrjuje Toja.

Ji je to, da je v četrtfinalu pokleknila pred poznejšo zmagovalko, v uteho? »Nikoli ni uteha. Tako kot je bila ona prva, bi bila lahko tudi jaz. Vem, da sem lahko vsakič na stopničkah, in kadar nisem, me malo boli, saj bi šlo vedno lahko višje. Točka, dve razlike ali pa 'nabašeš' na res močno ali v tistem trenutku najboljšo tekmovalko in za zmago potrebuješ še malo sreče. Načeloma pa ne maram izgubljati.« Univerzijada? »Napovedala sem kolajno in jo dobila, to je bila moja tekma. Tam sem streljala najbolje doslej, v kvalifikacijah se mi sicer ni posrečil državni rekord, v eliminacijah pač, ustrelila sem 149 krogov od 150, pa še tista devetka ni bila daleč od desetke. Sem pa izgubila dodatni strel v finalu, zadela sem X in se že veselila, potem pa je tekmica zmogla še dva milimetra bolje. Ampak pravim: nisem izgubila zlata, zmagala sem s srebrno kolajno.«

V zadnjem letu je še bolj dojela, da si želi z lokostrelstvom živeti vsaj nekaj let in si tako tudi služiti denar. »Počasi stopam na profesionalno pot, resda še vedno nisem doštudirala, še nekaj izpitov in diploma je ostalo, sicer pa šport jemljem vse resneje,« zatrjuje 22-letna Vikrčanka, ki ima glavo na pravem mestu: »Mentalnih napak ni veliko, v tem pogledu sem zelo močna. Toda pride tudi trenutek, ko te čustva preplavijo in takrat se tudi mentalna igra zatrese, drugače pa ni težav. To je moje področje, o tem veliko razmišljam in si želim, da bi to morda nekoč predala tudi komu drugemu.« Njen edini psiholog je njen srčni izbranec Brady Ellison, tudi svetovni prvak v lokostrelstvu: »Lahko bi ga opisala kot verjetno mentalno najmočnejšega igralca na svetu, od njega se učim. Sama sem prišla do številnih rešitev, on pa mi je stvari, ki sem jih že sama ugotovila, spravil v teorijo, tako da znam zdaj povedati tudi, zakaj.« Pa še interne dvoboje imata lahko, streljata drug proti drugemu, tekmujeta in se s tem izboljšujeta. In še nekaj: »Pri angleščini sem imela svojčas še nekakšno blokado, zdaj je nimam več, govorim tekoče, tečaj imam doma in sem hvaležna za to.«

Eden njenih prvih ciljev v prihodnosti je končanje študija, nato bo razmišljala naprej. Edino, kar v slovenskem lokostrelstvu pogreša, je ekipa, z njo bi namreč lahko na tekmovanjih nastopala še dan več, namesto da takrat stiska pesti za druge zasedbe. »Trenutno sem resda še sama, upam in verjamem pa, da bo Slovenija ob pomoči zveze vzgojila še kakšne mlade talente in mi to omogočila,« z optimizmom zre v prihodnost.

Lani je postala svetovna prvakinja v poljskem lokostrelstvu. »Če bi ta naslov osvojila v tarčnem, bi rekla, da sem dosegla več, vendar je vsaka takšna lovorika veliko vredna. Morala sem premagati vse tekmice, res sem dobro streljala, bila sem nepremagljiva ves teden, najboljša. Ne bom rekla, da s tem naslovom zdaj kaj žanjem, ker ne, pomeni pa izjem­no osebno zadovoljstvo. Opomni me, da se da, če le vztrajaš in trdo delaš,« poudarja Toja, ki je v zadnjem letu začela precej več trenirati v družbi, kar ji še bolj ustreza. »Jaz predajam znanje, ko njej nekaj povem, ponovim tudi sama zase, v isti sapi me tudi ona podpira, skupni trening mi olajša delo, sploh si ne predstav­ljam več, kako bi bilo, če bi morala še naprej vaditi sama,« pojasnjuje študentka fakultete za šport in ne pozabi dodati, da bi si brez podpore zveze le stežka privoščila vse tekme, na katerih je nastopala.