Vzemimo umazanim, dajmo čistim

Ljubljana – Ta mesec se je slovenska atletika razveselila kolajne s svetovnih prvenstev. Z njo se ni okitil nihče izmed naših adutov na SP v Londonu, ampak Marija Šestak, ki je že dobro leto v športnem pokoju. Nagrajena je bila za dosežek izpred desetih let, ko je v Osaki najprej osvojila peto mesto v troskoku, nato pa napredovala po diskvalifikaciji Grkinje Hrisopiji Devetzi in Rusinje Ane Pjatih. A naknadno podeljeno bronasto odličje ji ne bo prineslo zmagovalnih občutkov in izgubljenega zaslužka.

Šestakova ni prva slovenska atletinja, ki je zaradi suspenza tekmic naknadno napredovala. Pred dvema letoma je Sonja Roman izvedela, da se bo njen bron z dvoranskega EP v Torinu 2009 spremenil v srebro, vendar je razlika med tretjim in četrtim mestom večja kot med drugim in tretjim. »Gotovo bi imela več sponzorjev, boljše pogodbe, višje startnine …« je ugotavljala edina slovenska atletinja z medaljo s SP.

V Osaki je z drugim mestom prvenec na velikih tekmovanjih doživel metalec kladiva Primož Kozmus, le da je v nasprotju s svojimi vrstnicami – oba sta rojena leta 1979 – na oder stopil že na prizorišču. Brežičan je nato postal olimpijski in svetovni prvak; tudi Šestakova je naslednje leto napredovala, postavila osebna rekorda tako na prostem kot v dvorani, a povsem na svetovni vrh se ni povzpela: » Z medaljo bi bila bolj neobremenjena in bolj samozavestna, zato bi morda dobila še kakšno. Ni nujno, bi pa bila večja verjetnost.«

Čeprav je naknadnega spreminjanja vrstnega reda v atletiki vse več, to področje ni pravno urejeno. »Osnovni pogoj bi moral biti, da zveze, ki prirejajo velika tekmovanja, tekmovalcem poleg medalj povrnejo še ustrezne denarne nagrade,« meni sekretar velenjskega mitinga Luka Steiner, sicer pravnik po poklicu. Mednarodna atletska zveza (IAAF) je v Srbiji rojeni slovenski atletinji za peto mesto izplačala 10.000 evrov, tretje pa je bilo vredno 20.000. Z ustanovitvijo sklada za razporejanje nagrad bi IAAF lahko elegantno rešila problem po načelu »vzemi umazanim, daj čistim«. Steiner je bolj črnogled glede drugih zaslužkov, saj so »sponzorske pogodbe in startnine na večjih mitingih žal za vedno izgubljene«. Podobnega mnenja je tudi dolgoletni športni funkcionar Tomo Levovnik, a hkrati opozarja na še svetlejšo plat zgodbe: Šestakova se bo na podlagi dodeljene medalje uvrstila v razred športnikov, ki jim po novem zakonu pripada dodatek k pokojnini.

Vsi sogovorniki se strinjajo, da je nastalo škodo zelo težko oceniti, še težje povrniti. »Vsak miting ima svoje pogoje, poleg tega se vsak atlet sam odloča, kje bo nastopil. Tudi odločitve sponzorjev je skoraj nemogoče natančno predvideti, zato je izračun nemogoč. Če bi rekla kakršnokoli številko, bi se zlagala,« s skoraj ostrim tonom pojasnjuje srebrna olimpijka iz Atlante 1996 Brigita Bukovec, ki večjo težavo slovenskega športa vidi drugje: »Za nazaj se ni smiselno obremenjevati, moramo pa se vprašati, kako je za športnike poskrbljeno po upokojitvi. Od konca kariere do 65. leta, ko lahko prejmejo pokojninski dodatek, je zelo dolga pot.« Šestakova trenutno nima takšnih skrbi, saj bo kmalu redno zaposlena na Atletski zvezi Slovenije (AZS), kjer bo skrbela za stike z javnostjo.

V atletskih krogih imajo olimpijske igre veliko večjo veljavo kot svetovna in evropska prvenstva, zato odvzete medalje še toliko bolj odmevajo. Takšnih primerov je bilo do zdaj 51. Levovnik je do tega sicer skeptičen: »To lovljenje za nazaj le dokazuje nesposobnost in neaktualnost borcev proti dopingu. Poleg tega je Wada privatna organizacija, zato vanjo pretirano ne zaupam.«

V zadnjem obdobju je Wada uvedla biološke potne liste, povečala sodelovanje s farmacevtskimi podjetji in omogočila dolgoročno shranjevanje vzorcev, ki jih z novimi metodami ponovno testirajo. Po novem lahko od odvzema vzorca do zadnjega testiranja mine deset let. Žena Matije Šestaka, nekdaj odličnega tekača na 400 metrov, je torej ujela zadnji vlak, saj bodo čez leto dni primeri iz Osake zastarali. A četudi bi dobila povrnjen ves izgubljeni denar, evforičnih občutkov proslavljanja pred večdesettisočglavo množico ne bo doživela nikoli. Letos so v Londonu medalje sicer prejeli številni atleti, ki so bili pred tem prikrajšani zaradi goljufivih tekmecev. Vprašanje je, ali takšna ceremonija športniku pomeni zadoščenje ali ga le opomni, česa je bil prikrajšan v preteklosti.