Tiskane izdaje
Ko bi Yohan Blake o svoji športni usodi odločal sam, ga privrženci atletike ne bi niti poznali. Namesto da bi živel v senci Usaina Bolta, bi najbrž blestel v svetovni javnosti manj znanem kriketu. »Kot fantič sem si vroče želel, da bi igral za West Indies in bi nastop takoj zamenjal za olimpijske igre,« je v svoji glavi nekoč pletel mladeniške sanje.
Sanjsko nit jamajškega šolarja, ki je velikokrat izpustil pouk, da je na dvorišču s kijem za kriket nabijal žogico, je prerezal ravnatelj šole O'Neal Ankle. V oči mu je padla njegova hitrost in dolgo ga je pregovarjal, nazadnje pa prepričal, da je rojen za kraljico športov. »Moja prva ljubezen je še vedno kriket,« Blake ni opustil priljubljenega športa Britancev, razširjenega po nekdanjih kolonijah. Ko se atletska sezona konča, se njegova prva misel preseli na zelenico za kriket in prosti čas še vedno preživlja s kijem v roki, na svoje dosežke pa je nadvse ponosen.
Kljub tolikšni predanosti kriketu se je njegova športna pot razvila v atletiki. Ankle je Blaka na oko dobro presodil. Prirojena hitrost je Jamajčanu omogočila hiter napredek, nesporni delež mu je dodala neverjetna delavnost. Strokovnjaki so ga opazili na mladinskem SP 2006 v Pekingu (bron na 100 metrov, zlato v štafeti), javnosti njegovo ime ni povedalo nič niti dve leti pozneje. Prvič ga je omenil Bolt, ko so ga po pekinških igrah vprašali, ali vidi koga med tekmeci, ki bi ga lahko kdaj ogrozil. »Yohan Blake. Zapomnite si to ime. Trenira kot zver, tega mladeniča ni mogoče prezreti,« je opozoril na takrat 18-letnega rojaka. Pripomba o zagnanosti na treningu je Yohanu navrgla ljubkovalno ime – Zver. Blake ga je sprejel in pozneje razložil, od kod izvira: »Ne znam nehati, ne ustavim se niti med odmorom na treningu. Ko drugi počivajo, jaz še vedno vadim, celo ko gredo drugi k počitku, sem jaz spet na stezi.«
Blake je visoka pričakovanja poznavalcev upravičil. Zapisan je kot najmlajši sprinter, ki se je spustil pod mejo deset sekund (19 let in 196 dni). Na vrhu lestvice je tudi kot najmlajši svetovni prvak. Z 21 leti in 245 dnevi je potisnil na drugo mesto slovitega Carla Lewisa, zlatega na SP 1983, ko je dopolnil 22 let in 38 dni. Svetovno krono iz Daeguja 2011 mu je marsikdo zaradi diskvalifikacije prvega favorita Bolta po tihem nekoliko oporekal, a neupravičeno. Blake se je izkazal s psihološko trdnostjo in ni klonil pod pritiski, ki so se zgrnili nanj po Boltovem odhodu v slačilnico. Nepričakovano priložnost je znal unovčiti.
Odkar se je leta 2008 Blake preselil v »hlev« trenerja Glena Millsa, se je ob Boltovem boku vztrajno vzpenjal, olimpijska sezona pa ga je nenadoma postavila v središče pozornosti. Na jamajških kvalifikacijah je najhitrejšega Zemljana premagal na 100 in 200 metrov, obakrat z izidom sezone. Pred Londonom je sprožil resna ugibanja, ali je doba velikega Bolta ogrožena. Pa ni bila. Usain je na igrah ubranil oba naslova, Blaku so dvakrat obesili okrog vratu srebro. Enak vrstni red je tudi na lestvici letošnjih izidov.
Blake je z 9,69 in 19,26 (druga izida vseh časov) nedvomno vrhunski sprinter, ima pa smolo, da je Bolt še boljši. »Nisem veseljak kot Usain, raje kot bučno zabavo bom izbral miren večer ob igranju domin,« ga žarometi, usmerjeni na tekmeca, ne motijo. Iz sence pa bi se z veseljem izluščil z izidi. Motiva mu ne manjka, prijateljstvo na treningu ga ne ovira, na stezi pa nikoli ne pozabi, da sta z Boltom tekmeca. Kdo ve, morda se bo položaj Jamajčanov nekoč obrnil in se bodo Usainove besede izkazale za preroške, Boltovi pa bo sledila Blakova doba.
