Tiskane izdaje
Po olimpijskih kvalifikacijah na Jamajki je na šprinterski borzi završalo. Vrednost delnic Yohana Blaka je poskočila, cena Usaina Bolta je zdrvela navzdol. Ko je Blake v treh dneh dvakrat premagal najhitrejšega Zemljana, je zašumelo, da je Bolt dobil enakovrednega tekmeca, zmožnega, da mu poruši olimpijske načrte.
Blake se je v atletsko kroniko tekmovalno zapisal lani na svetovnem prvenstvu v Daeguju. Po Boltovi diskvalifikaciji zaradi prehitrega štarta je prepričljivo zmagal in si nadel krono prvaka. Kljub uspehu je na nek način ostal v senci, kajti novinarji so več pozornosti namenili Boltovi diskvalifikaciji kot njegovemu dosežku. Blakova zmaga je seveda izgubila nekaj sijaja tudi zato, ker je moral najboljši v slačilnico.
Krivico je sprejel, ne da bi pokazal kanček jeze, v izjavah je hvalil svojega partnerja s treninga in poudarjal, da ga Bolt navdihuje pri vadbi. »Vleče me naprej, za vsak njegov korak moram jaz narediti dva. Nesebično mi tudi deli nasvete,« je opisoval delo pod taktirko skupnega trenerja Glena Millsa. Videti je bilo, da se je podrejeni vlogi privadil in jo sprejel, četudi se tak pristop ne sklada z njegovim značajem. »Vsak šprinter ima svoje značajske posebnosti, s katerimi se predstavlja javnosti, toda v notranjosti je sleherni hudičevo tekmovalen. Blake ima levje srce, na pogled je Boltovo nasprotje, ker se ne spogleduje z občinstvom, toda ko stopi na stezo, lahko začutiš njegovo divjo, na trenutke grozovito tekmovalno energijo. Ne pozna milosti, zmleti hoče vsakogar. To je lastnost, ki jo pri njem nadvse občudujem,« je Blaka opisal olimpijski prvak iz Atlante in nekdanji svetovni rekorder Donovan Bailey. Kanadčanu je Blake padel v oči že pred leti in skrbno spremlja njegov razvoj. Po Daeguju ga je spodbujal, naj ostane zvest svojemu značaju in naj dokaže, da korejska zmaga ni bila naključna.
Blake se je potrdil že na lanskem bruseljskem mitingu, ko je odtekel drugi izid vseh časov na 200 m – 19,26. Za Boltovim rekordom je zaostal pičlih sedem stotink. Takrat njegovega dosežka ni bilo mogoče več spregledati. Pa je Blake kljub temu ostal na zunaj skromen. Še naprej je predse postavljal Bolta, velikega vzornika, kateremu je velikodušno prepuščal zasluge za svoj napredek. Zakaj, ve le on. Morda zato, ker ni iz enakega testa kot družabni Bolt, ki mu je uspelo vzpostaviti vezi z gledalci na tribuni in mu na tem področju ne bi bil kos, morebiti pa je potrpežljivo čakal na preboj, kakršen mu je uspel letos. Zima, ko je pridno treniral, je obrodila plodove. Še zlasti zavzeto delo na prvih 30 metrih, ko je reševal težave tehnične narave, katerim analitiki pripisujejo odločilno težo pri uspehu.
Če si je Blake zamislil tak preboj, mu je uspelo. Pred olimpijskimi igrami je pošteno zamajal šprinterski svet. Bolta je premagal na domačem prvenstvu, po množici hitronogih tekačev eni najmočnejših tekem. Najprej ga je pustil zadaj na krajši progi in se s stotinko prednosti povzpel na vrh lestvice letošnjih izidov (9,75), potem mu je odčital še lekcijo na dvakrat daljši razdalji in ga sklatil še z vrha letos najboljših na 200 m (19,80). »Mislim, da je Blake trenutno edini, ki lahko prehiti Bolta, saj premore dovolj moči, da zdrži do cilja. Seveda pa mora prvi iz štartnega bloka. Potem ne bo nikogar spustil mimo. To je dokazal z junaškim nastopom na 200 m,« je jamajško tekmovanje ocenil Ato Boldon, stometraš s Trinidada in Tobaga, ki je zaznamoval šprintersko sceno konec devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Skrivnost Blakovega uspeha zanesljivo ne tiči zgolj v genih. Nadarjenost je nadgradil z garanjem, zato so mu nadeli ime Zverina. Prislužil si ga je, ker ne pozna počitka. Pravijo, da niti za božične praznike. Trdo delo je Blaku domače od malih nog. Rodil se je v revnem okolju in pogosto je moral prispevati svoj delež za preživetje družine. »Nisem se rodil z zlato žlico v ustih, za mano so težka leta. Velikokrat smo bili brez denarja, niti za šolo ga ni bilo. Moral sem brskati za praznimi pivskimi steklenicami in s prodajo nekaj zaslužiti. Poleg tega sem ure in ure prenašal vodo, ker je doma nismo imeli. S tem sem pridobil moč, ki se mi danes obrestuje,« je Blake razkril delček nadlog iz dobe odraščanja. »Ali veste, zakaj mi Usain pravi Zverina? Zato ker takrat, ko vi spite, jaz delam nadure. V atletiki sem videl pot iz revščine, zame je bila prevozno sredstvo, na katero bi lahko vkrcal družino in jo odpeljal v lepše življenje. Zavoljo lepše prihodnosti mi ni težko delati noč in dan.«
Delavnosti Blaku nihče, ki ga pozna, ne odreka, a je nanj kljub temu padla senca dvoma. Skupaj s štirimi kolegi se je njegovo ime pred SP v Berlinu 2009 znašlo na seznamu pozitivnih testov. V Blakovem primeru je šlo za blažje poživilo. Najverjetneje se je pregrešil s kakšno družabno drogo na zabavi, toda sence preteklosti se ni otresel in na pol pozabljena zgodba ob njegovih dosežkih vselej privre na dan. Najbrž se je ne bo nikoli popolnoma otresel.
A ta trenutek so vse oči obrnjene k Londonu. Kako se bo vrednost Blakovih in Boltovih delnic gibala v naslednjih tednih, je za zdaj še neznanka. Dobra stran Boltovih porazov pa je nov izziv. Blake je z naslovoma svetovnega in jamajškega prvaka ter doseženimi časi zanj postal konkurenčen tekmec in ga je na nek način prebudil. Ob izjemnem svetovnem rekordu 9,58 in zgolj nekaj tekmecih na njegovi ravni je Boltu po serijskih zmagah že začelo zmanjkovati izzivov, zdaj bo imel motiva čez glavo dovolj. Londonska stotica bo nedvomno izjemno razburljiva.
