Tiskane izdaje
Sofija – Zgodovinsko! To je beseda, ki jo je bilo po včerajšnjem sanjskem podvigu Slovencev, ki so prišli od nikoder do polfinala odbojkarskega evropskega prvenstva, največkrat slišati. Ne le iz ust glavnih akterjev iz našega tabora, ki so v četrtfinalno senzacijo iskreno verjeli, temveč bolj iz ust tujih odbojkarskih poznavalcev, ki takšnega razpleta niso pričakovali.
Seveda gre za daleč največji uspeh slovenske reprezentančne odbojke, povsem primerljiv s podvigom ACH Volleyja v ligi prvakov v sezoni 2009/10, ko se je ljubljanski malček ravno tako prebil na sklepni turnir četverice v Lodzu, čeprav ga tam ni pričakoval nihče. Obe izjemni zgodbi imata stično točko: odlična tuja strokovnjaka na trenerski klopi, ki sta svoji zasedbi dvignila bolj psihično kot taktično-tehnično: pri ljubljanskem kolektivu je bil to kanadski lisjak Glenn Hoag, slovenska izbrana vrsta je rešitelja in dramitelja našla v nekdanji svetovni igralski ikoni, 45-letnem Italijanu Andrei Gianiju. Znal je povezati niti znotraj moštva, znal je zarohneti, ko je bilo to potrebno, in znal je sprostiti ozračje, ko se je elektrilo. Glavni krivec je, da v končni uspeh ne verjame več zgolj sam, temveč celotna zasedba.
»Brez pretiravanja, fantje so bili tokrat fantastični. Že v začetnih trenutkih ste v njihovih očeh lahko videli neizmerno željo po zmagi, po poljskem skalpu in po preboju v polfinale. Izgubili smo tretji in četrti niz, vendar pa v igri nismo padli. Konstantno dobro smo igrali od začetka do konca,« si je oddahnil tudi selektor Giani, za katerega je Slovenija prva epizoda na njegovi selektorski poti, prav verjetno pa je, da se je že znašel pod drobnogledom kake uglednejše odbojkarske zveze z izdatnejšim mošnjičkom.
»Ne bom trdil, da sem pričakoval takšen razplet, vedel pa sem, da imamo možnosti. Fantje so se iz poraza z Belgijo nekaj naučili, bili so psihično trdni, niti za hip niso padli, zmedla jih ni niti nasprotnikova zaključna žoga, glave so bile na pravem mestu. Zdaj seveda ne mislim, da je naša misija tu končana. Ekipa je še lačna zmag, iz tekme v tekmo je boljša, seveda pa so vedno močnejši tudi tekmeci. Verjamem, da lahko Slovenija postane tudi evropski prvak, vendar pa bo treba iti korak za korakom. Že zdaj so to najlepši trenutki moje trenerske kariere, nekaj takšnega sem doslej doživljal zgolj kot igralec,« je še dodal Italijan.
»Vedeli smo, da bo tekma težka in da se bo treba za sleherno žogo boriti od začetka do konca, da nam nič ne bo podarjeno. Odlično smo odigrali že v repešažu, proti Poljakom smo predstavo le nadaljevali,« se je smejalo tudi tokrat dobro razpoloženemu blokerju Alenu Pajenku, ki ga je še dodatno podžigalo dejstvo, da je tekmece na oni strani mreže odlično poznal, saj se je z njimi pogosto meril tudi v klubski majici Jastrzebskega. Z iskrico hudomušnosti je dodal še: »Želel bi si igrati v finalu proti Bolgarom pred polnimi tribunami. To bi bilo čudovito.«
V poljskem taboru so bili pošteno poklapani, saj so še na drugem zaporednem EP ostali praznih rok, predlani so pred domačimi navijači celo izpadli še stopničko prej, v repešažu. »Skrajšani peti niz je bil, kot vselej, igra živcev. Glave so nas izdale, a to ni bila naša glavna težava. Naš ključni problem sta bila prva dva niza, v katerih nas ni bilo nikjer. Nismo igrali odbojke, kot jo znamo, kakovostna reprezentanca, kakršna je slovenska, pa je to znala izkoristiti. Še smo se vrnili v igro, kar pa nam je pobralo preveč energije,« pa je zmajeval z glavo kar 207 cm visoki poljski sprejemalec Mateusz Mika.
