Janja Garnbret najbolj pogreša potovanja: načrt za Tokio bo brezhiben

Radovljica - V stare tirnice treningov se postopoma vračajo tudi športni plezalci, čeprav še ne vedo, ali bodo letos lahko tekmovali. Na prihodnje leto so preložili tudi tekmo v Ljubljani, ki je bila sprva na sporedu septembra. Kljub novemu koronavirusu ima slovenska zvezdnica vertikale Janja Garnbret jasno določene cilje. Prvi cilj so olimpijske igre.
 

Kaj se je konkretnega spremenilo z rahljanjem ukrepov proti covidu-19?

S trenerjem Romanom Krajnikom sva že na začetku leta naredila načrt in ga začela uresničevati. Zaradi koronavirusa se je ta malo spremenil. A sem lahko še naprej trenirala normalno, po prilagojenem trenerjevem programu. Poslal mi je navodila, kaj naj delam na treningu, jaz sem mu pa poslala fotografije stene, da mi je sestavil balvane in smeri. Nato sem se posnela, mu poslala posnetek, on pa mi je nazaj poslal pripombe, kaj je bilo dobro in kaj ne. Zdaj pa je sploh super! Odkar so se odprle meje med občinami, se nama je z Domnom Škoficem lahko na treningih pridružil tudi Roman, tako da je vse skupaj veliko lažje.
 

So vaši cilji zaradi novega koronavirusa drugačni?

Midva z Romanom sva se še vedno pripravljala, kot da olimpijske igre bodo. Tudi takrat, ko še ni bilo jasno, ali bodo preložene ali ne, sem imela še vedno treninge takšne, kakršni bi bili, če bi bile olimpijske igre letos. Zdaj pa testirava za prihodnje leto, kaj najbolje deluje pri meni in kaj ne. Tako da bo za prihodnje leto načrt brezhiben. Najpomembneje mi je odpraviti vse pomanjkljivosti, ki jih imam. Seveda bom trenirala še naprej čisto normalno, kot da tekme bodo in kot da bodo olimpijske igre letos avgusta.
 

Z Domnom, fantom, sta bila ves čas v precejšnji prednosti, saj sta lahko trenirala v svojem plezalnem centru, ki sta ga že pred krizo od temeljev do strehe postavila v bližini hiše v Vrbnjah pri Radovljici. Center je bil pod streho, ni pa bilo še vse končano. Trenutno postavljata steno za težavnost, ki bo z 20 metri ena največjih v svetovnem merilu.

Imela sem možnost trenirati hitrost na pravi steni z izvirnimi oprimki, pa tudi normalen trening sem lahko opravljala. Balvanska stena še ni bila do konca zgrajena. Ko se je to vse začelo, smo naredili še najbolj previsni del balvanskih sten. Z Domnom sva ravno v tistem času, ko se je vse to začelo, nanjo namestila grife, tako da sva lahko, takoj ko se je začela karantena, trenirala na najini steni. Določenih stvari, ki bi jih vadila na treningih sicer, nisem mogla delati, ker nisva še imela vsega tega tu.
 

Kaj ste najbolj pogrešali zaradi koronavirusa?

Ne vem, kdaj je bilo nazadnje, da nisem imela tekem, da se ne bi na nekaj pripravljala. Vedno sem bila navajena na to, da se pozimi trenira, marca se začnejo preizkusi, potem pa se skozi vse leto vrstijo tekma za tekmo. In tega ritma sem bila navajena in tega nenadoma ni bilo več. Po eni strani je bilo super, ko sem imela več časa, da se lahko pripravim na olimpijske igre. Sem si rekla, da bova imela z Romanom več časa, da še tiste pomanjkljivosti, ki jih imam, odpraviva, in se res pripravim na OI. Kaj sem najbolj pogrešala? Skupne treninge z Romanom in z ostalimi. Pa svobodo, da lahko greš kamorkoli hočeš, pa tega ni bilo. Pa tudi tekme. Ampak sem se potem vmes navadila, da je stanje takšno, kot je. Zdaj je tako, da lahko znova normalno treniram kot prej, kar je super.


 

Upate, da bo vseeno letos kakšna tekma?

Kaj pa vem. Se bolj nagibam k temu, da letos tekem ne bo. Bi si pa želela, seveda bi si želela kako tekmo. Tudi če bi bila letos zgolj ena tekma, bi bilo 'ful fajn'. Trenutno je tako, da nam bo mednarodna zveza vsaj dva meseca vnaprej sporočila, ali bo tekma, da se bomo lahko pripravili. Mogoče bi bilo res dobro, če bi bile potem tekme oktobra, novembra, decembra bolj na skupaj in bi mogoče vseeno lahko izpeljali en del sezone. Sem še vedno optimistična, a ničesar si ne upam napovedati.


 

Ste v času epidemije počeli kaj novega, drugačnega, nekaj, česar niste še nikoli?

Tudi ta čas je bil bolj ali manj posvečen treningu, vseeno pa sem se res še najbolj posvetila hitrosti. Ker tudi v hitrosti želim narediti še en korak naprej. Ne glede na vse je bil ves moj dan še vedno posvečen treningu. Počela pa sem tudi stvari, za katere mi je včasih, ko so bile tekme, zmanjkovalo časa. Delala sem precej razteznih vaj, preventivnih vaj pred poškodbami, jogo, tudi tekla sem. Z Domnom pa sva tudi gledala filme, brala sem. Sem pa tudi pomagala v plezalnem centru. Tako da sem, recimo, pomagala namestiti kake plošče, na steno sem nameščala grife, dela ni zmanjkalo. Ampak še vedno je bila ta relacija hiša–center, hiša–​center, hiša– center ... Saj ne rečem, vse je super, imaš steno doma, ki je drugi nimajo, lahko treniraš, ko drugi ne morejo, tako da sem res hvaležna, da sva imela možnost za trening, ampak še vedno si zaprt, se počutiš nekako zaprtega, ko nič ne moreš delati, kar bi drugače. Pravzaprav sem res pogrešala potovanja. Sem ugotovila, da nisem narejena za to, da sem vedno na enem mestu. Vedno sem bila ali na tekmi ali na pripravah, pač nekje.

Kar olajšanje, ko imate že izpolnjeno olimpijsko kvoto?

Res je olajšanje. Na facebooku imamo skupino olimpijcev. Vsi v skupini so se v strahu spraševali, kaj bo zdaj naslednje leto, ko so igre prestavljene, bo še kvota ista, ali bodo kvalifikacije ponovili. Je vsem odleglo, da tisti, ki imajo zagotovljeno mesto, so notri ... Tega bremena tako ni več.